Vsi moramo biti feministi

Chimamanda Ngozi Adichie je besedilo v majhni knjižici z veliko vsebino predstavila na konferenci TEDxEuston in za govor požela stoječe ovacije. Pisateljica, ki je doslej napisala tri romane, ki so bili pri bralcih in kritikih zelo dobro sprejeti in katerih vsebina je zlasti kulturna in politična dediščina Afrike, je tokrat svoja razmišljanja usmerila v položaj žensk. Zahteve po enakopravnosti obeh spolov niso nove, a vseeno se zdi, kot da še nismo povsem dojeli, da je človek ena vrsta z dvema spoloma, ki potrebujeta enakopraven položaj na vseh področjih, če želimo, da si rečemo razvita civilizacija.
Stari vzorci o moški prevladi še tlijo, tudi na zahodu, ki se kiti z demokracijo in enakopravnostjo, še bolj so, še vedno, jasni v ostalem delu sveta, družbeno, kulturno različnem od zahoda, kljub temu, da si le-ta še tako želi prevzeti zahodne “vrednote”. Tudi v Nigeriji, od koder avtorica izhaja. Ko so Adichijevo označili za feministko, je povedala, da se je odločila, da bo srečna feministka, pa tudi srečna afriška feministka, ki ne sovraži moških in ki si rada namaže ustnice in nosi visoke pete zaradi same sebe in ne zaradi moških. Kratko besedilo Adichijeve vsebuje vsesplošno resnico: to, da smo vsi, ne glede na spol, ljudje, pripadniki iste vrste, ki nam kljub razlikam pripadajo enake pravice. In možnosti. Stereotipa o besedi feminizem ni še nihče tako jedrnato, kratko in poetično razložil, kakor ga je Adichijeva.