Vsi so zaposleni
Žanr | kratka zgodba, ljubezenski roman |
Narodnost | francoska literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2011 |
Založba | Književno društvo Hiša poezije |
Prevod |
Nadja Dobnik |
Ključne besede | Družina, Matere, Moški in ženske, Otroci |
"Ljubezen je v zraku!"
Christian Bobin ne more skriti, da je po duši pesnik. Tak je tudi njegov roman Vsi so zaposleni – poetičen. Ariane je snažilka, ki se rada smeji, rada pleše, rada sanja, ljubi življenje in otroke. Zaželi si otroka in sanja. Ko se zaljubi, smrči in lebdi v zraku pod stropom, potem pa se rodi otrok. Deklica Vrtiljak, deček Boben in deklica Gambera imajo vsak svojega očeta. Prva dva očeta odideta, s tretjim se Ariane poroči. V Arianini hiši prebivata še maček Rembrandt in kanarček Van Gogh, ki se spuščata v zanimive filozofske pogovore, za smeh in zapravljanje časa pa poskrbijo še njeni sosedje in delodajalci.
Objavljeno: 31.05.2016 12:58:37
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:30:19
Ariane je pila, plesala, se smejala. Modra obleka, rdeče srce. Lepa poroka. Pijača, ples in zaupnosti. Za to priložnost so najeli grad. Grad je morda pretirano – malo večjo kmetijo z velikimi sobanami, debelimi zidovi in nizkimi stropovi. Ariane je veliko pila, veliko plesala in se še več smejala. Nikoli ni nikomur uspelo, da bi jo vzgojil, da bi ji privzgojil lepo obnašanje. Lepo obnašanje je žalostno obnašanje. Ariane pa ni bila nadarjena za žalost. Ljubila je in želela je. Vse drugo je bilo brez pomena.
Življenje je tako kratko. Daj mi, kar imam rada. In rada imam samo resnico. Daj mi, kar si, ne meni se za tisto, kar so te naučili učitelji, pozabi, kaj se spodobi. To je bila Arianina čarobnost: čudežna polnost prisotnosti, sveža, preprosta, poenostavljena. Vzameš me, zapustiš me, predvsem pa mi ne soliš pameti, ne razlagaš mi, kakšna bi morala biti. Tudi jaz sem božji dar, tako kot ti. In o darovih se ne razpravlja. Življenje se odvija tako hitro, nekaj zanosa je pa že treba vnesti, ni res? Vsa Ariane je bila polna takih misli. Moža si je izbrala med desetimi možnimi.
»Stopila sta drug k drugemu, vsak je v dlaneh držal rdeče srce. Objela sta se, nato je Arianino srce padlo v razprte prsi gospoda Armanda, pluf, in srce gospoda Armanda je zdrsnilo v razpoko pod Adianino levo dojko, pluf.«