Vsi ti osamljeni ljudje
Žanr | družbenokritični roman, družinski roman (tudi rodbinski) |
Narodnost | angleška literatura |
Kraj in leto izida | Izola, 2023 |
Založba | Meander |
Prevod |
Klaudija Vučko |
Ključne besede | London, Moški, Osamljenost, Prijateljstvo, Priseljenci, Rasizem, Vdovci, Življenjska obdobja |
Osamljenost
Glavni protagonist romana je štiriinosemdesetletni Londončan Hubert Bird, ki se po smrti žene zapre v svoj svet. Edina vez z ljudmi so telefonski pogovori s hčerko, ki živi v Avstraliji ter odhodi v trgovine po najnujnejše. Še vedno čeden, urejen moški sicer zgledno skrbi za dom, mačko in vrt, vendar osamljenost najeda ranjeno dušo. Nekega dne na vrata potrka soseda samohranilka z ljubko hčerkico in prosi za pomoč, kar Hubert nerad stori. To dejanje dobrote pa popolnoma spremeni njegovo življenje, saj mlada Ashleigh, po selitvi tudi sama brez prijateljev, zaviha rokave in ustanovi društvo osamljenih, kar nepričakovano postane tudi medijsko odmevno. V posameznih poglavjih pripovedi se prepletajo preteklost in sedanjost Hubertove nadvse razburljive življenjske zgodbe. Kot mlad fant se je v šestdesetih letih 20. stoletja priselil iz Jamajke v Anglijo, v blagovnici, kjer se je zaposlil, je spoznal Joyce, ljubezen svojega življenja. Ljubezen temnopoltega mladeniča in belega dekleta pa je v takrat še zelo rasistično nastrojeni angleški družbi naletela na predsodke in odpor. Dinamična, presenečenj polna pripoved o rasizmu in osamljenosti, samorealizaciji in borbi za dostojno življenje bralcu poleg mozaika ganljivih usod ljudi ponuja tudi pronicljiv vpogled v družbene razmere Anglije 20. in 21. stoletja.
Objavljeno: 30.03.2023 12:18:05
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:52:11
“Veste, način, kako nekoga spraviš iz obupnega primeža osamljenosti, je preprosto dobra stara vztrajnost. Ni vedno lahko, priznam, ampak morate poskusiti odpreti vrata, in druga oseba jih mora biti pripravljena pustiti na stežaj odprta, tudi če imaš na začetku vtis, da stvari ne delujejo. Ne smete obupati nad ljudmi, četudi so oni sami že zdavnaj obupali nad sabo.” (str. 364)