Za vedno
Žanr | eksistencialistični roman |
Narodnost | italijanska literatura |
Kraj in leto izida | Nova Gorica, 2012 |
Založba | Eno |
Prevod |
Breda Novak |
Matteo, ki se je na starost zavestno umaknil v samost in samozadostnost hribovske koče z nekaj živalmi in vrtom, ženi Nori pripoveduje o svojem življenju, katerega večji del je preživel brez nje. Subtilno nas popelje skozi trpke in globoko boleče lekcije, s katerimi mu je življenje postreglo v nepričakovano silovitem obilju ter povzroči, da se tudi v nas ob sočustvovanju z njegovo zgodbo, počasi, a intenzivno prebuja žalost. In sicer žalost, ki na neki nedefinirani točki preneha biti žalost zaradi njegove zgodbe in preide v tisto univerzalno žalost življenja, za katero vemo, da ne prizanese nikomur. Tudi nam ne. Matteo je ljubil iskreno in z vsem srcem, vendar mu je bila ženska, ki jo je ljubil, zgodaj odvzeta. S tem je za dolgo izgubil tudi ljubezen do sebe in vsega, kar ga je obdajalo, ne samo do nje… Skozi lepobolečo pripoved v tej mojstrovini znane italijanske pisateljice Susanne Tamaro nam je podarjeno spozna(va)nje, kako je Matteo odkrival pot nazaj do ljubezni, kako se je soočil s svojimi izgubami, kako se je naposled naučil sprejeti življenje v vsej neznosni krhosti in celovitosti, kako je v preprostih vsakdanjih stvareh prepoznaval skrivnost življenja in kako se je pomiril in vzljubil tišino v sebi kot jezik univerzalne ljubezni…
Objavljeno: 31.01.2015 22:46:25
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:25:15
Vem le, da se je globoko v meni nekaj spremenilo od trenutka, ko si v tisti kavarni planila v smeh in rekla: “Zdaj sem kot sneženi mož,” ker ti je sapa zanesla sladkorni poprh s tortice na obraz. Ni bilo srce, ni bil razum. V meni je nastal prostor, ki ga prej ni bilo. V njem je bila praznina. Nemirna, žejna, ki je zahtevala navzočnost. In tista navzočnost si bila ti.