Začarani Odisej

Novodobni svet, ki nam ga Evald Flisar prikaže v Začaranem Odiseju, je kot zadnje opozorilo pred popolno demistifikacijo življenja. Če ni smisel življenja mistična izkušnja povezanosti v eno z vsem in vsemi, na tem planetu in v širšem vesoljnem stvarstvu, kaj potem je? Prav gotovo ne tehnološka prenapetost in nadvlada tistega oziroma tistih, ki si z njo lahko privoščijo manipulacije z vsemi ostalimi z enim samim ciljem, poveličevanjem svojega jaza. Potovanje Odiseja, ki išče ne le svoj dom ampak tudi samega sebe, je potovanje vseh nas. Naša notranja luč, ki sveti bolj ali manj, odvisno od tega, koliko vesti ji prilivamo na dušni žar, nam kaže pot. Kaže jo sicer tudi Flisarjevemu Odiseju, čeprav se ji spretno izmika preko številnih identitet. V njih se lahko poveličuje, se skriva, nadvladuje vse in vsakogar, deli ali jemlje dih življenja. Koliko časa nam je torej še preostalo za beg, za blodnje in zakaj ne najdemo poti nazaj domov? Dom je vendar spoštovana Zemlja, na kateri smo se učlovečili po vesoljni izbiri, katere del smo sami in kot tako bi si jo morali s spoštovanjem deliti med seboj. Z evolucijo človeka prihaja tudi čas duhovnega preskoka. V to moramo verjeti, drugače je svet oropan smisla obstoja.