Zadnja noč v Teheranu

Ravnokar upokojeni tožilec Aleksander Košak sprejme preiskavo primera Maksa Urbanca, ki je po nedolžnem odsedel osem let zapora. Njegovi trditvi, da ni moril, verjame in je to v času sodniške prakse že dokazal, a ponovna sprožitev postopka, pri kateri sam ni bil udeležen, je pripeljala do sodniške napake ali krive odločitve. Vodilni motiv romana je razkrinkavanje prevare in zarote, ki je uničila življenje Maksu Urbancu. A ko se vse niti romana sprepletejo, se Aleksander Košak zave, da je žrtev varanja tudi sam; njegova bivša žena in njena/njegova prijateljica Irena sta skrivnost zločina že na začetku romanesknega dogajanja poznali in mu jo zamolčali. Njuno erotično omreževanje je bilo le igra, ženin poskus, da bi se spet infiltrirala v njegovo življenje, zlagan, saj bi rada zaščitila sina, ki je bil pasivni udeleženec zarote. A zdi se, da bi si lahko v tem okviru razložili tudi lik hrepenenjske Lotte, ki nastopa v romanu kot ženina dvojnica, v življenju prvoosebnega pripovedovalca pa konotira s smrtjo in strastjo do tulipanov. Ko se odloči pomagati, še ne ve, da bo v postopnem razkrivanju nepravilnosti postopka pod vprašaj postavljena tudi njegova moralna integriteta v sedanjosti in preteklosti. Roman je strukturiran kot uganka v uganki. Lahko ga beremo kot detektivko, družbeno dramo, psihološki portret glavne osebe, navodila za gojenje tulipanov, teorijo zarot, osebno beleženje mariborske vstaje. Kompozicija je izjemno skrbno načrtovana in izpeljana, hkrati pa dovolj spontana, da življenje pulzira. Dialogi so razgibani, gledišča izmuzljiva, razkritja osupljiva, vse to pa v mrežni strukturi, ki vse šume izravna v tišino. V vsaki repliki valovi reka občutkov, ki jo poganja nov model ustvarjanja; zakon je jezik.