Zadnja vijoličasta bledivka
Žanr | poljudnoznanstvena knjiga, spomini, življenjepis / biografija |
Narodnost | slovenska literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2023 |
Založba | Beletrina |
Ilustracije |
Anja Jakob Jerčič |
Ključne besede | Bioluminiscenca, Glive, gobe, Gozdovi, Odvisnosti, Zloraba |
Pobeg med gobe
Ana Schnabl in Katarina Grabnar Apostolides sta zelo različni. Ana je v gozdu le enkrat gobarila, za Katarino pa je gozd sinonim za otroštvo in varni pristan. In vendar sta našli skupno točko – vijoličasto bledivko iz pesmi Ani ljube glasbene skupine Coil – in skupaj napisali knjigo. V njej okvirno zgodbo tvorijo srečanja obeh avtoric in hkrati tudi junakinj. A fokus je vendar na Katarinem pričevanju. Že od otroštva je rada hodila v gozd in spoznavala svet gliv. Kot mladostnica je bila zlorabljena in postala odvisnica od drog. Sledila so turbulentna obdobja zdravljenja, kriz, selitev in vihravega življenja. Ko je zanosila, je začutila, da je čas za ustalitev. Pri tem glive ves čas ostajajo njena ljubezen. Prirejala je gobarske delavnice, postala je deterministka gob in svoje znanje izmenjevala z raziskovalci z vseh celin. Zadnja vijoličasta bledivka ni le priročnik o gobah. Je žanrski hibrid med leposlovjem in stvarnostjo, Katarinina biografija in izbor spominov povezanih z gobami.
Sporočilno močna Katarinina življenjska zgodba je obogatena z zanimivimi informacijami o gobah. Tako med drugim izvemo, kako velike so lahko glive, ali obstajajo glive z albinizmom ter kako poteka razmnoževanje gliv. Knjiga vsebuje tudi seznam nekaterih Katarininih najljubših vrst gob, njihove značilnosti in možnosti uporabe. Odlično branje za zagrizene gobarje in tudi vse tiste, ki želijo bolje spoznati navdihujočo slovensko strokovnjakinjo Katarino. Naj vas nagovori vznemirljiv svet gliv, ki nas obdajajo!
Objavljeno: 05.10.2023 09:01:57
Zadnja sprememba: 29.04.2024 09:03:43
Kljub odločenosti, da premaga svojo ogrožajočo navado, se je kdaj pa kdaj, zlasti v prvih letih po prekinitvi, pove Katka, zgodilo, da ji je popustila “volja do življenja” – Ali pa se je zgolj bala, da ji bo nenadoma popustila. V takih trenutkih, pravi, se je zatekla v gozd, v edini večno varni pristan, edini, kjer ni bila ne sama in ne osamljena, saj so tam živele gobe. Njene bobe. Iz njih je, kot bi pila, posrkala na litre in litre nerazložljivega življenjskega navdiha in njena potreba po njihovi prisotnosti je bila – je ostala! – malone eksistencialna.
(str. 72)