Zadnje predavanje
Žanr | avtobiografski roman |
Narodnost | literatura ZDA |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2008 |
Založba | Mladinska knjiga |
Prevod |
Darja Divjak |
Kart, ki jih dobimo v roke, ni mogoče zamenjati, od nas pa je odvisno, kako bomo igrali.
Profesor virtualne resničnosti, ki umira za rakom trebušne slinavke, sporoča svetu svoja najpomembnejša spoznanja preko svojega medija (posnetek predavanja si lahko ogledate na spletnem portalu YouTube), ki ga je »prevedel« v knjigo. V šestih sklopih trosi anekdote in odgovarja na vprašanja: Kako res uresničiti otroške sanje? Kako omogočite sanje tudi drugim? Kako živeti?
Zveni kot še en ameriški psihološki priročnik motivatorja na egotripu, lahko pripomnite, zamahnete z roko in se obrnete stran, a to je le deloma res. Kdo smo, da bi sodili? Avtor ne taji, da vse pravljice nimajo srečnega konca in da je ob diagnozi potrebno začrtati nove meje normalnega, a vseeno zajema življenje z veliko žlico in citira kapitana Kirka iz Zvezdnih stez: »Ne verjamem v brezizhodne scenarije«.
Poleg optimizma preveva delo protestantska delovna etika: »Veliko ljudi išče bližnjice. Ugotovil sem, da je najboljša bližnjica najdaljša pot, povzamem jo lahko z dvema besedama: Trdo delaj,« in »Kamniti zidovi ustavijo tiste, ki si nečesa ne želijo dovolj močno. Tam so, da ustavijo druge.« Vztrajno in neuklonljivo kot »Izkušnje so tisto, kar dobiš, ko ne dobiš tistega, kar si hotel,« a obenem ne brezobzirno: »Nobeno delo ni nečastno.« Odprto razkriva družinsko intimo, začne že s posvetilom: »Očetu in mami, ki sta mi pustila sanjati. Z upanjem, da bodo sanjali tudi moji otroci,« in konča s finto z glavo (ljudje se mimogrede česa naučimo, ne da bi sploh vedeli, da se učimo) – napisano je zapuščina otrokom.
Odslikava lepo, solidarno plat Amerike, z vero v moč posameznika in optimizmom, ki ga sami (včasih) ne premoremo dovolj. Svet smo ljudje.
Objavljeno: 16.01.2014 14:33:15
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:21:51