Zadnji lutrovci na Vipavskem : povest iz minulih časov
Žanr | povest, zgodovinski roman |
Narodnost | slovenska literatura |
Kraj in leto izida | Trst, 1930 |
Založba | Književna družina "Luč" [i. e.] Edinost |
Ključne besede | Protireformacija, Reformacija |
Knjigo Zadnji lutrovci na Vipavskem je pisatelj podnaslovil Povest iz minulih časov. Avtor opisuje življenje živahne lutrovske skupine v Vipavi malo po Trubarjevi smrti, tik pred koncem 16. stoletja. Kmetje, podložni tržani in ugledni meščani, ki so sprejeli luteransko vero, želijo, da bi lahko opravljali obrede po svoji veri. Sobivanje med njimi in katoliki je vedno bolj nestrpno. Graščaki, plemstvo, vojvoda in cerkveni dostojanstveniki jih svarijo, naj se vrnejo h katoliški veri. Razburkanim strastem dodajo svoje še fanatični pripadniki štiftarjev ali skakačev z Dolgim Janezom na čelu. Zaradi tako napete situacije pride v deželo vizitacijska komisija z oglejskim patriarhom Francom Barbaro na čelu. V povest sta vtkani še dve ljubezenski zgodbi, in sicer med luteranko Doro, sodnikovo hčerjo, in Jurčetom, katolikom, sinom premožnega tržana, ki se poteguje za sodniško mesto. Drugi par pa sta štiftar Dolgi Janez in grajska dekla Urška. Vizitacijska komisija je opravila svoje delo in grof Lanthieri s težkim srcem prebere vojvodov ukaz: protestanti se morajo ali spreobrniti v katoliško vero ali pa se še isti dan izseliti iz Vipave. Sedem družin je razprodalo svoje imetje in odšlo na sever in tako se je razdrla tudi ljubezen med Doro in Jurčetom, ki je odšel v samostan. Dolgi Janez pa je priznal svojo zmoto, se odrekel družbi skakačev in se poročil s svojo Urško in njuna ohcet je kot prava vipavska ohcet podrobno opisana v povesti. Tudi sicer je pisatelj je dobro podal zgodovinske razmere in živo orisal nastopajoče v knjigi. Knjigo je izdal pod psevdonimom Ferdo Plemič.
Objavljeno: 13.10.2017 14:01:42
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:35:00
»Dora zardi in povesi trepalnice. Ni čutila, da bi se kaj pregrešila, in vendar ji ni bilo baš všeč, da jo je videl Jurče v tuji moški družbi. Kdor pa se je prizora očividno iz srca razveselil, to je bil stari Ule. Zlobno se nasmehne in dalje gredoč reče svojemu sinu: »Lepo, lepo! Lutrska golobica si je že prebrala. Pa kar duhovnega gospoda! Ej, pozabil bi bil skoro, da se lutrski popi smejo ženiti.«
Jurče ni dejal ničesar, vendar njegovo lice ni bilo veselo.« (str. 41)