Zadnjič videna
Žanr | kriminalni roman |
Narodnost | angleška literatura |
Kraj in leto izida | Tržič, 2023 |
Založba | Učila International |
Prevod |
Maša Sitar |
Ključne besede | laži, Maščevanje, Prijateljice, Skrivnosti |
Bi v svoj dom spustili tujce?
Libby Hall ne zmore preboleti splava, prav tako nenehno podoživlja požar, ki je pred kratkim ogrozil šolo, na kateri poučuje. Kot naročeno se v njenem nabiralniku znajde letak z idejo o zamenjavi doma za kratek čas. Heywoodova se zdita premožen, urejen par, ki bi za kratek čas, domnevno zaradi hčerine operacije srca, bivala v njunem stanovanju, ki se nahaja blizu bolnišnice. Libby in njen mož Jamie pa bi svoje rane celila v njuni hiši ob morju, imenovani Skrivališče. Ko prispeta tja, ugotovita, da gre pravzaprav za neverjetno vilo, ampak nekaj v njej se Libby ne zdi prav. Čudne igrače v otroški sobi, domnevni sosed, ki se v poznih večernih urah sprehaja tik ob hiši, sumljiva oprema v kleti. Ko se Jamie zastrupi s hrano in kratek čas za tem njun pes Ziggy prinese okrvavljen del spodnjega perila, pa imata dovolj. Vsa sreča, da sta se Heywoodova že odpravila iz njunega stanovanja. A ob vrnitvi domov občutek varnosti in domačnosti traja le kratek čas. Ostarela soseda Evelyn posvari Libby pred ljudmi, ki se sprehajajo okoli njihove večstanovanjske hiše. Nekdo je Libby izpraznil bančni račun in na njeno ime naročil nahrbtnik ter lasuljo. Ali Libby morda ni to, kar se zdi, da je? Prvi njen v slovenščino prevedi roman je Izginulo dekle, ki me je prav tako navdušil kot tale. Lahkoten utrip avtoričinega pisanja v družbi domiselnega zapleta zagotavlja bralcu ravno pravo mero napetosti, da roman prebere na dušek.
Objavljeno: 06.03.2023 12:28:08
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:52:16
Odkrha se. “Res sta lastnika tiste posesti, toda že od konca februarja sta v Londonu. Sosedje so potrdili njuno zgodbo. Heywoodova nimata hčerke. Nimata otrok.” Sname si očala in se nagne proti meni. “Ne vem, kdo je bil pretekli teden v vašem stanovanju, gospa Hall, ampak zagotovo nista bila Heywoodova.” (str. 141-142)