Zajtrk prvakinj
Žanr | družbeni roman |
Narodnost | slovenska literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2024 |
Založba | LUD Literatura |
Zbirka |
Prišleki |
Ključne besede | Delovna okolja, Depresija, Generacijski konflikti, Izkoriščanje, Pisanje, Prekarno delo, Prijateljstvo, Sostanovalke, Stanovanjsko vprašanje, Študentke |
"Vedno je nekaj z ljudmi."
Zajtrk prvakinj je romaneskni prvenec mlade avtorice Liu Zakrajšek, sicer tudi prevajalke in publicistke. V ospredju romana so ženske – deprivilegirane, izkoriščane in tudi takšne, ki jim je uspelo. Glavna protagonistka romana je študentka, ki mora, zato da lahko (pre)živi v Ljubljani, opravljati več različnih študentskih del. Podobno življenje imata tudi njeni cimri Vesna in Pia, ki sta sicer že skoraj dopolnili trideset let. Trojica živi v stanovanju uspešne pisateljice Nataše Sever, do katere njene najemnice – vsaj na začetku – gojijo občudovanje. Mlade ženske so si med seboj zelo različne, zato med njimi prihaja do trenj in konfliktov, vsaka od njih pa se sooča tudi z osebnimi težavami, povezanimi bodisi z družino bodisi z delovnim oziroma družbenim okoljem. Pripovedovalka in Vesna imata obe izkušnjo s psihičnimi težavami v družini, kar močno vpliva tudi na njuno življenje, vendar o tem nikakor ne moreta spregovoriti. Neizrečeno in zamolčano ostane v romanu tudi marsikaj drugega, kar kaže po eni strani na neiskrenost in zlaganost odnosov na drugi pa je simptom nesamozavesti oziroma strahu pred nesprejetostjo in sodbami. Protagonistka, skozi oči katere tudi spremljamo večji del dogajanja, je odlična opazovalka, vendar je zelo negotova vase. Občutek ima, da nima identitete oziroma osebnosti. Ves čas razmišlja o tem, zakaj se vede, tako kot se, trudi pa se prodreti tudi do vzrokov in razlogov za odzive ljudi, s katerimi prihaja v stik.
Roman je napisan v kratkih poglavjih, veliko je dialogov, ki so zelo življenjski in povedni in služijo karakterizaciji posameznih likov. Kot vodilno temo bi lahko izpostavili prijateljstvo, pri tem pa je Zajtrk prvakinj izrazito družbeni in tudi družbenokritični roman o mladih, ki se danes soočajo in spopadajo s težavami in izzivi, ki jih starejši ne poznajo in (zato) ne razumejo, po drugi pa se zaradi družbenih okoliščin ne morejo osamosvojiti in “zares” odrasti. Te okoliščine med drugim zajemajo prekarno delo in z njim povezano izkoriščanje, stanovanjsko problematiko, razvrednotenje intelektualnega dela (in humanističnih študijev) … Mlajše generacije se bodo v zgodbah protagonistk gotovo prepoznale, starejše pa tako rekoč “iz prve roke” dobile vpogled v njihov svet.
Objavljeno: 12.07.2024 13:13:26
Zadnja sprememba: 14.11.2024 17:29:04
Če si bil dovolj pozoren, si si lahko čas v mestu zložil v zemljevid. Ob petih se je na kavo s kolesom vedno pripeljal mlad igralec z okroglimi očali in za mizo bral Delo. Ob pol šestih se je po klancu navzdol sprehodila visoka punca s pobrito glavo, ki je na sprehod vedno pripeljala dva bela hrta. Po kosilu je po klancu navzdol prišel droben moški s klobukom, ki je pred seboj v invalidskem vozičku potiskal svojo hčer, malce starejšo od mene. Ob sobotah zjutraj se je v knjigarni po navadi oglasil profesor arhitekture, ki je oboževal Jonathana Franzna in mi na telefonu kazal fotografije razpadajočih zgradb, o katerih je pisal knjigo.
Včasih sem se vprašala, ali me je kdo od njih opazil in ali bi opazili, ko bi me Lidija nekega dne odpustila.
(str. 68)