Zakaj skačem : glas dečka iz tišine avtizma

Trinajstletni Naoki Higašida s hudo obliko avtizma, zaradi česar je njegova komunikacija skoraj onemogočeno, je napisal knjigo Zakaj skačem. Že v osnovni šoli se je začel sporazumevati s pomočjo jezikovnih tabel ter začel s pisanjem pesmi in zgodb. Danes je star nekaj čez dvajset let in je eden najbolj slavnih japonskih piscev. Kot pravi tudi podnaslov knjige, gre za glas dečka iz tišine avtizma. Vsi, ki so kdaj imeli stik z ljudmi s posebnimi potrebami, pa te osebe z njimi niso mogle komunicirati, so se verjetno spraševali, kaj se dogaja v glavah teh ljudi, zakaj počnejo, kar počnejo in kako pravzaprav vedeti, kaj želijo, kakšne so njihove potrebe. Naoki pa nas s pomočjo 58 pogostih vprašanj o avtizmu, popelje ravno v njegov notranji svet. In takrat se zgodi velik premik v naših glavah. Kot je zapisal David Mitcell, ki je s svojo ženo knjigo prevedel in ima tudi sam avtističnega otroka, mu je knjiga popolnoma njegovo življenje in življenju dala nove razsežnosti. To, kar si nikoli niti v sanjah ne moremo predstavljati je, kako je življenje z avtizmom naporno. Koliko energije terja od avtističega posameznika, avtistana, vsakodnevno življenje. To, da je Naoki iz prve roke v širni svet prenesel znanje o hudo avtističnemu umu, je bilo zanj, kot je zapisal David Mitchell, nekaj podobnega, kot bi večina izmed nas morala prenesti vodo v dlaneh čez Piccadilly Cirkus ali Times Square med prometno konico. Večino stvari, ki jih avtisti počnejo, čeprav jih mi jemljemo kot moteče, počnejo zato, da bi našli vsaj malo utehe v svetu, v katerem se čutijo izgubljeni. Stiska in vsakodnevni napori so včasih prehudi, zato včasih potrebujejo nekaj minut, da se po svoje sprostijo. Mi pa se moramo zavedati, da tega ne počnejo zato, da bi nas jezili. Potrebujejo le nekaj razumevanja, ljubezni, potrpljenja. Radi bi pravzaprav samo to, da nad njimi nikoli ne obupamo. Ker si tudi oni želijo biti uspešni in kaj narediti prav. Ampak, a niso to stvari, ki so najbolj pomembne, četudi nismo avtisti? Za konec pa še Nagaokijev odgovor na vprašanje, če si želi biti normalen? “Če se naučimo, da imamo radi sami sebe in se sprejemamo, je verjetno dokaj nepomembno, ali smo normalni ali avtistični, vsaj meni se tako zdi.” Izjemno branje, ki močno spremeni naš pogled na svet.