Zakon želje
Žanr | kratka zgodba |
Narodnost | slovenska literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2000 |
Založba | Študentska založba |
Zbirka |
Knjižna zbirka Beletrina |
Žanr | kratka zgodba |
Narodnost | slovenska literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2000 |
Založba | Študentska založba |
Zbirka |
Knjižna zbirka Beletrina |
Zakon želje je zbirka šestnajstih kratkih zgodb iz Blatnikovega “zrelejšega obdobja”, ki jih napiše pod vplivom vzornika, ameriškega klasika kratkih zgodb, Carverja, za njih prejme Nagrado Prešernovega sklada in se to poletje znajde na listi “Unesco Cities of Literature Recomended Reading”, v družbi Lorce ali Goncharova. Gre za asketsko, brezkompromisno pisanje o medčloveških odnosih, z dotikom ironije in humorja. Junaki v zgodbah niso preveč angažirani, prepuščeni so usodi, nimajo besed drug za drugega, veliko je prostega teka, iz apatije jih zbudi zgolj kak dogodek, kot denimo v zadnji zgodbi skorajšnja utopitev otroka. Ali pa te afriško pleme daruje bogovom za dobro skupnosti;). V ozadju je želja po ljubezni, skupnosti, dotikih, bližini. To so zgodbe o poklicni poslušalki zgodb (saj te večinoma ne poslušajo več niti najbližji), o zbiranju poguma na drugi strani telefonske zveze, ljubezenskih prevarah, povojni drugačnosti, družinskem nasilju in družinskih travmah ter žensko-moških odnosih … Gre za kratke zgodbe, ki pa so izredno zgoščene in učinkovite, puščajo občutek dotika, “zadetosti”, ne pustijo te hladnega. Pisatelj veliko pove z malo besedami. Zelo za.
Objavljeno: 03.09.2016 09:12:22
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:31:20
“Ji boš povedal?”
“Kaj?”
“No, kaj je bilo danes.”
“Seveda.” sem rekel. “Seveda ji bom povedal. Midva si vse poveva.”
Kako dobro je zvenelo. Kar čudovito. Le da sem nekaj zamolčal. Le da nekako nisem omenil, da se nikoli nič ne sprašujeva.
(str. 39)