Žalostne kurbe mojega življenja

To je Marquezov najkrajši roman, a zato toliko bolj silovit v izpovedi, izpovedi o tem, da sla po ljubezni niti proti koncu življenja ne mine, še bolj pa je to roman o minevanju in starčevskem žalovanju za izgubljenim. Ostareli novinar si za svoj devetdeseti rojstni dan podari obisk bordela. Dolgoletna prijateljica, zvodnica Rosa, mu uredi srečanje z mlado devico. Stari kurbir, malomeščanski samoljubnež, grduh, se ob koncu svojega življenja zaljubi v, tako jo imenuje po neki pesmi, prelepo spečo deklico Delgadino. Pisati začne kolumne o ljubezni in sanjariti, trpeti kot kak najstnik, hkrati pa živeti in umirati iz ljubezni. Prvič v življenju.