Zama

Diego de Zama, potomec ameriških Špancev, ždi kot pravnik v Paragvaju. Čeprav je uslužbenec kraljevih uradov, se zaveda, da je trenutna služba njegovemu stanu in znanju premalo in da bi si zaslužil več. Tega se zavedajo tudi njegovi nadrejeni, kar pa še ne pomeni, da bi Zama res lahko kdaj tudi napredoval. In se s tem preselil iz zakotja v velemestni Buenos Aires. Zama je spričo dolgotrajnosti stanja vse bolj nejevoljen. Če sprva še hrepeni po svoji ženi in hčerki, mu od strani do strani postaja vse bolj vseeno. Plača je neredna, obljube o premestitvi nedoločne. Junak si čas krajša z ženskami, od katerih si prav tako nekaj obeta, pa s konjskimi stavami, fizičnim obračunavanjem s sodelavci in še čim. V drugem delu zaplodi otroka preprosti Španki, a nezmožen zakonskega življenja nazadnje oba prepusti svojemu znancu. Vse pogosteje je lačen, počasi tone v vse globjo otrplost. Dokler spet ne oživi v tretjem delu, kjer pa ga pohlep po nepredovanju še enkrat izda. Zama je tragičen junak. Kritiki ugotavljajo, da v romanu, ki je sicer postavljen v osemnajsto stoletje, a nikakor ni zgodovinski, ne gre zgolj za pričakovanja, ki se nikoli ne uresničijo. Prav gotovo je njegovo bistvo predvsem “okvarjena človeškost”, kot se je nekoč izrazil pisatelj sam. In ta svoj moto izpisal v zahtevnem jeziku, polnem nenavadnih metafor, izrazov in dokaj zapletenih stavkov. Morda bi bilo dobro izpostaviti še dejstvo iz spremne besede k slovenskemu prevodu: pisatelj se je, preden je začel pisati, sam temeljito poučil o vsem, o čemer je nameraval pisati. Pravilo, ki velja za vse resne pisatelje, če želijo biti berljivi.