Zaspi, mala moja, zaspi

“Strmeli sva nekaj časa v fotografijo otroka in nekaj časa v lase, ki sem se jih nato še sama dotaknila. naenkrat je v sobi stala Fani. V eni roki je držala plastično vrečko, v kateri so bili piškoti in sok, v drugi pa je držala ključe od vrat. Strmeli sva vanjo, ona pa v naju. Potem je naenkrat spačila obraz in skočila na posteljo kot kakšna divja žival, cokle so padle na tla in močno je zaropotalo. Fani je zagrabila za fotografijo in za šop spetih las in hkrati začela tako grozljivo vreščati, da sva od strahu zbežali iz sobe. po hodniku sva stekli v v kopalnico in se zaprli. Fani je še kar tulila in kričala, slišati je bilo samo ton ton! ton ton! ton ton! in vreščanje. Ko sva se zaklenili, sva nekaj časa čisto negibno stali ina samo poslušali. Potem pa, ker se je tuljenje še kar nadaljevalo, nama je začelo iti na smeh. Začeli sva se na glas smejati in nisva se mogli ustaviti.” (str. 101)