Zbiralec svetov

Gost festivala kratke zgodbe Fabula izpred dveh let, avtor bolgarskega rodu, pripada danes nemški književnosti. Starši so morali namreč kot politični emigranti že v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja zapustiti Bolgarijo in so se izselili v Nemčijo. Nato je družina dolga leta bivala v Afriki, v Keniji. Pisatelj je kasneje maturiral v Nemčiji, znova zaživel v tujini, v Indiji in Južnoafriški republiki. Danes živi na Dunaju. Po lastnih besedah ga je za roman Zbiralec svetov navdušila ilustrirana knjiga o raziskovalcih, ki jo je prebiral kot desetleten deček. V njej ga je najbolj prevzela podoba moškega resnega videza v arabski opravi, za katerega se je izkazalo, da je Britanec. Richard Francis Burton je tako postal osrednji lik romana Ilije Trojanowa, ki ga je izdal leta 2006. Zanj je tudi sam porabil kar nekaj let temeljitega raziskovanja virov in potovanj v kraje, po katerih se je nekoč gibal njegov junak. Burton je bil človek nenavadnega značaja. Marsikateri njegov poznavalec ga je imel kar za čudaškega. Kot britanski častnik in uradnik je najprej služboval v vzhodni Indiji, kjer je imel med drugim tudi nalogo, da bi podrobno proučil navade in vedenje domačinov, da bi si jih Britanci čim laže podredili in med njimi med drugim razširili tudi katoliško vero. Burton se zadeve loti nadvse resno. S pomočjo nenehnega učenja lokalnih jezikov ter svoje zunanje preobrazbe v domačina, si pridobi zaupnike med prebivalstvom in tamkajšnjimi modreci. A njegova preobrazba je vse bolj ponotranjena in ko ne zmore več poročati tako, kot bi si želeli njegovi nadrejeni, se pod krinko duševne bolezni odpravi nazaj v Evropo. Želja po odkrivanju sveta ga vzpodbudi k novi pustolovščini. Odpravi se v Egipt, od tam pa na romanje v Medino in Meko. To je drugi del romana, kjer ga tokrat zasledujejo lokalni veljaki in zaslišujejo priče, ali ni morda vohun, ki bi jim rad škodoval. Tudi na tem potovanju Burtonova notranja preobrazba uspe in uspe mu, da se vživi v romanje kot pravi Musliman. V tretjem delu pa gre še enkrat na pot, tokrat v vzhodno Afriko, da bi na zemljevid sveta začrtal še neodkrite predele in ugotovil, kje izvira Nil. Tudi na tem potovanju s svojo trmo pride do cilja, a mu piko na i spodneseta bolezen in povodenj. Nazadnje se s tem, da naj bi odkril izvir Nila, baha njegov sopotnik, prav tako Britanec, in zamera med njima ostane večna. Kljub temu pa na podlagi Burtonovih ohranjenih zapisov in knjig velja prav on za odkritelja Tanganjiškega jezera in izvira reke Nil. Pripoved oz. roman ima več pripovedovalcev, v prvem in tretjem delu se prepletata prvoosebna pripoved Burtonovega vsakokratnega služabnika in poročilo o Burtonovih podvigih, ki spominja na notranji monolog ali že kar tok zavesti. V drugem delu pa se Burtonovo romanje prepleta z zaslišanjem prič ter dvomi lokalnih veljakov. Raziskovalci romana na eni strani ugotavljajo, da naj bi Trojanow s tem delom upodobil prepletanje kultur, kar je danes eden izmed pogostih motivov leposlovja na sploh. A najbrž gre bolj za to, kako se je Burton znal vživeti v tuje kulture in jih s pomočjo znanja jezikov ponotranjiti ter razumeti tako, kot da bi bil v njih sam rojen. In se s tem odmakniti svoji rojstni veri, o kateri je v resnici dvomil in za katero župnik ob koncu ugotavlja, da jo je zatajil. Škof pa ga zagovarja, češ da je Boga vse življenje iskal in se nazadnje izpovedal za katoličana. Roman Trojanowa o tem nenavadnem človeku 19. stoletja z mnogimi obrazi je dobil nagrado knjižnega sejma v Leipzigu leta 2007, v slovenščino pa ga je prevedel vodja nemške knjižnice pri CTK v Ljubljani Brane Čop. Zahtevno branje za več dni prostega časa ali dolge zimske večere, komur pa se ne bi ljubilo prebijati skozi petsto strani dolgo besedilo, naj prebere vsaj drugi del, ob katerem mu bo postalo jasno, zakaj romanje v Meko vsako leto vzbudi tolikšno medijsko pozornost.