Zbogom, orožje!
Žanr | zgodovinski roman |
Narodnost | literatura ZDA |
Kraj in leto izida | Maribor [i. e.] Ljubljana, 2004 |
Založba | Obzorja [i. e.] Delo |
Zbirka |
Delova knjižnica: Vrhunci stoletja |
Prevod |
Rado Bordon |
Ključne besede | Bojevanje, Italijanska vojska, Ljubezen, Smrt, Soška fronta 1915-1917, Svetovna vojna 1914-1918 |
Po poti krvavih bojev
Roman Zbogom, orožje! je zgodovinski roman, ki predstavlja dogajanje med 1. svetovno vojno. Opisuje vojaškega stotnika Henryja Frederica, ki se na italijanski strani bojuje na Soški fronti, blizu Kobarida. Čeprav je avtor glavnega junaka postavil na italijansko stran, romana v Italiji niso dovolili objaviti vse do leta 1948, saj naj bi škodoval ugledu italijanskih oboroženih sil.
Zgodba v romanu se začne zapletati, ko si vojaki nekega dne vzamejo premor od bojevanja in takrat mednje prileti granata, ki poškoduje Henryja tako, da izgubi koleno. Pošljejo ga v Milansko bolnišnico, kjer dela bolničarka Catherine Barkley, s katero se Henry zaplete. Prepričan, da ni zmožen prave ljubezni, se spusti v razmerje, ki pa kmalu preraste v trdnejšo, duhovno vez. Henry se zave, da prvikrat v življenju resnično ljubi, ko pobegne iz italijanske vojske in se v tovornem vagonu prebije proti Milanu, da bi se spet sestal s svojo drago Catherine. Goreča želja po njej in po skupnem življenju ga vodita v drzne odločitve; skupaj pobegneta v Švico, kjer si želita ustvariti družino.
Zbogom orožje! je delno domišljijska avtobiografija ameriškega pisatelja in novinarja Ernesta Hemingwaya, v kateri je zaokrožil najgloblja človeška čustva, s katerimi se lahko poistoveti tudi najbolj zahteven bralec.
Po knjižni predlogi je bil posnet tudi film.
Objavljeno: 13.12.2019 19:46:07
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:40:14
“Lepo je bilo ponoči. Če sva se lahko le dotaknila drug drugega, sva bila srečna. Razen vseh velikih lepih trenutkov so bili tudi mnogi dobri načini, s kakršnimi sva si izkazovala ljubezen. Ko sva bila vsak v svoji sobi, sva si prizadevala, da bi oba tudi mislila na isto reč. Včasih se nama je zazdelo, da je res tako; toda verjetno je bilo tako zategadelj, ker sva vselej mislila na isto. (str. 101)”