Zbrane pesmi
Žanr | pesem |
Narodnost | slovenska literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2016 |
Založba | Center za slovensko književnost |
Zbirka |
Aleph |
"Izsrkal si vodo mojih ust / razrezal in zavrgel travo mojega trebuha / drhtim / ubijam ptiča ..." (str.49)
Telo in gib, telo in um – skozi celoten izbor pesmi gre za vzajemno interakcijo telesa/erosa/tanatosa – ki jo je uredila in ji spremno besedo napisala dr. Vanesa Matajc. Jozefina. In Berta. In Ana. In Dada. Vse to je pesnica, ki so ji podobe ptic vseskozi jedrni simbol. Invokativni notranji govor se prepleta z izredno čutnostjo, nežnostjo in ranljivostjo telesa. Lirska dramatičnost doživlja vrhunec skozi prokreacijski eros/tantaos odnos, skozi ples kot obred, kot obnova in repriza življenja. Na drugi strani On, vojak, gospodar, posiljevalec, patriarh, ki ga Ona, strastna in čutna, prevzema z metafizično milino. Samozrenje, erotična neposrednost in ritmična govorica občutij, ranljivo telo in občutje izgnanstva so teme, ki jih je avtorica spretno uporabila že v svojih romanih. Izredno čutno pisanje oz. “mnogoobrazna erotika”, kot o njej piše dr. Matajčeva.
Objavljeno: 29.06.2017 07:54:22
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:34:14
– Poklekam /osat v vonju zadnje trave / mojega života / me žge in trga / ob korakih / tujih mrzlih moških nog … (str.49)
– Nora iščem konja / da bi popasel praprot / z mojih dojk / razprtih / lačnih … (str. 51)
– Vse je tukaj, / vsi zavrženi, / pozabljeni, / čudaki … (str. 62)
– Jaz sem vojak / in pesnik / in mati / in nočem tvoje ljubezni, / da igraš karte na moje ime.// Ko me ne bo, / prinesi svoj plašč, / črn in bel, na moje telo … (str.65)
– Peš bi morala po tej zemlji, 7 da ji pustim bolečino … (str. 68)
Že ob prvem stiku s to poezijo, je za pisavo nezmotljivo zaslutiti utripanje konkretnega življenja, prav toliko sedanjega kot preteklega in prihodnjega, nadčasnega ali, kakor se je izrazila avtorica spremne besede, »vsečasnega«; kar je razberljivo tudi na ravni slovničnih časov (prelomil si me tisto jutro/ko si popil moje zadnje mleko/Visoko sem dvignila dojki/in dež teče nanju/da jok ni prvi ne zadnji topot čez telo) (poudarila JKŠ). Izbiro besed, skozi katere je posredovano pesniško sporočilo, določa oprijemljiva, mestoma kar boleče oprijemljiva snovnost (Kamnolom si v meni/ki ga lomim/trgam/jezdim/polivam/ da bi tekel vame nazaj), ki v nasprotju s privzdignjeno lego te govorice ustvarja na kontrastu utemeljen poetičen učinek prostih verzov, pojočih v specifičnem ritmu, ki s paralelizmi členov in ponavljanji (Vzemi mi iz nedrja hudiča,/Mirnega kakor Marija,/Vzemi mi izgnanstvo. Izgnanstvo z ničemer,/ne z grehom in ne z ljubeznijo/ne z devico) razločno spominja na dikcijo svetih spisov, zlasti Stare zaveze. Prav zato se pomeni teh besed kljub svoji zavezujoči snovnosti zlahka odlepijo od zemeljske podlage vsakdanjega jezika, spreminjajo v komete, drobijo v zvezdni prah in zakrožijo po vesolju. Vse to ob nenehni medigri svetlobe in teme (ter njihovih sopomenk), v kateri prepoznavamo govorkin strasten nagib k viru svetlobe, ki razpira meje znanega in se dotika kozmičnih razsežnosti, kakor na primer v pesmi Obsojeni cigan: »Zagrnjeno je okno/male princese zelenih vrb,/zagrnjeno z modro pelerino/zvezd.//Ena je zelena,/črna noč jo je pripela visoko,/kot da kaže pot/do razgrnjenega travnika/tvojega očesa./…/Čakam na izpolnitev usodne sodbe,/ki je v meni od začetka zvezd/in vrb in potokov.« Med branjem se poraja občutek, da bi vsako besedo posebej lahko vzeli v roke, jo otipali, čeprav nas nekatere med njimi naravnost prebadajo, medtem ko se druge kar pred očmi razvijajo v simbole in časih celo skrepenevajo v embleme. A so tudi takšne, ki funkcionirajo na več načinov. Med temi je nedvomno osrednja »hiša«, ki se pojavlja le v posameznih besedilih, ampak tudi v naslovih pesniške zbirke, cikla, poetične igre, romana (Ptičja hiša). V pesmih deluje bodisi kot prispodoba bodisi kot pesniški simbol, v kontekstu celotnega avtoričinega opusa pa jo je mogoče proglasiti za svojevrsten emblem, h kateremu se govorka nenehno vrača. (Hiša je umrla./Moja hiša,/davno, takrat Manaseju, za Baala in Ašero./Hiša je umrla,/da bi psi ne zavidali.) Ti verzi, natisnjeni na posebej izpostavljenem mestu, uvajajo pesniški cikel Hiša kot tretji del druge zbirke. Bržkone se tu niso znašli po naključju; tematizirajo namreč temeljno dilemo pričujoče poezije in umetnosti nasploh, to je vprašanje razmerja med dionizičnostjo in apoliničnostjo, ki med procesom branja postaja tudi dilema bralstva. In za seboj potegne vrsto drugih dilem, nadvse aktualnih, a le če se stihom pustimo zapeljati daleč nazaj v preteklost, k samim temeljem zahodne civilizacije, v čas kanaanskega verstva, ko tedanja ljudstva še niso bila pripravljena sprejeti novih naukov starozaveznega boga Jahveja. To je v čas rušenja Baalovih templjev in hkratnega upiranja temu rušenju, ko se ljudje niso bili voljni kar tako odreči prokreacijskemu kultu, čaščenju božanskega Baala kot elementarne sile narave, ki pozimi umira, spomladi vstaja od mrtvih in skupaj z Ašero simbolizira zmagoslavje čutnosti, tematizirano v večini pričujočih besedil (Čednost se je usula/s tvojim belim dežjem semen,/Pustila sva jo nad kolovozom /…/ pridi/zamešaj moje mleko); ali (Danes bi te zajahala/kup mokre rdeče zemlje/in kamenje v tebi/bi počasi/zašlo vame/za mir«. In še bi lahko naštevali ter dokazovali, kako intenzivno erotično razmerje med moškim in ženskim principom postavljajo v navzočnost pesmi Berte Bojetu. A to ne bi bila vsa resnica. Pozabiti namreč ne smemo, da je lirski glas, ki ga zaznavamo, sprva sicer ženski, namenjen moškemu, a se v drugem delu Zbranih pesmi večkrat dvoumno podvrže transformaciji in menjavi družbenospolnih vlog. Pri tem preigrava vse mogoče možnosti, bodisi z naslavljanjem na brata ali sestro (Nič več mi nisi tuja, sestra./Po črnih marmornih stopnicah/se spuščam/k tebi v velik dan./V zlat gozd, jesen je,/pojdi z mano,/drhte objamem ti telo,/v leskovju mirno poleživa.) bodisi s priklicevanjem entitet nečloveške narave, kakor na primer v pesmi o jablani: »Ustavil se je mladenič/pod visokim drevesom zorečih jabolk,/ustavil sem se na tvojih zrelih prsih. Naj nasitim oči,/…/med krvjo in železom so bredli prsti./Naj te pobožam, ponosna jablana,/ki zvezdam rodiš rdeče odmeve,/naj se nasloni moja kri/na tvoje mehke boke.« Še en korak naprej v tej smeri pa je narejen v pesmih, kjer imajo ključno vlogo ptiči, ali v tistih, kjer se pojavi skrivnostni Uri. Toda kdo je Uri? Takole pojasnjuje ena izmed pesmi: »Uri je vse, česar ni,/je maček,/ki sonce ponoči lovi,/je ura,/ki pesem zarana pokliče,/je ptič, ki ga ni,/je zvok v meni najniže,/za vlak,/ki pelje v meglo in pozabo.« A Uri je tudi vir svetlobe, zlasti sončne svetlobe, in kot takšen tudi vir življenja, a nič manj vir razsvetljenja v duhovnem smislu in ustvarjalni navdih. Zato je Uri tudi umetnik, o čemer nedvoumno spregovori pesem, posvečena prezgodaj umrlemu slikarju Bardu Iucundusu: »Si tu./Si ptič./Si misel,/si konj,/ki dobro svojo pot pozna./Ti Uri.« Uri je torej svojevrstna uganka, je vse, kar je v tej poeziji zamolčano, je neke vrste njena ikonoklastična prvina. Ni ga mogoče ne upodobiti ne kopirati, je, skratka »ptič, ki ga ni«. Toda njegovo prazno mesto pritegne vso neizmerno simbolno moč ptice, ki je bila že v predkrščanskem izročilu posrednica med nebom in zemljo, živaljo in človekom, tostranstvom in onostranstvom, predvsem pa napovedovalka človekove usode. Ob tem se velja spomniti na Kasandro iz Ajshilove Oresteje, ki je govorila in razumela »ptičji jezik«, in na usodno povezanost ptic tako s smrtjo kot nesmrtnostjo, z dušami umrlih (Naj odslej v votlem deblu/si posteljem/in praskam krikom pot v noč//V temo zaklenjena sem ptica/mesečine.), povezanost s kaosom in kozmosom, a tudi redom in življenjem (Ptiči so tisto, kar hočemo reči./So luči in berač,/so devica v temi./So hiša.) Zopet hiša,! V njej lahko tokrat zaslutimo celo asociacijo na astrološko tradicijo, v kateri je shema tabela dvanajstih hiš odvisna od razporeditve planetov, kar omogoča prerokovanje. Zato se hiša odpira na vse strani neba, oblikuje prostor po horizontali in še bolj po vertikali (Jadro je bilo visoko razpeto,/zato te nisem videla,/ti ptič,/moj ptič,/ki me ženeš,/…/ti kličem ime,/moj Uri,/ki ti bom zbrala pesnitve v sebi,/svilene in mile). Toda hiša je tudi drugo ime za telo, je mesto in svetišče, zavest in nezavedno, zavetje in dom, konec eksodusov, nekdanjih in sednjih, pribežališče in ognjišče, skratka vse, kar se navezuje na žensko razsežnost bivanja – v pričujočem primeru predvsem pesniškega bivanja.
To v pesmih Berte Bojetu Boete ni le vseskozi erotično v najširšem pomenu tega izraza, ampak tudi eshatološko, metafizično, mitično in celo mistično.