Žeja
Žanr | družbeni roman, kratka zgodba, psihološki roman, spomini |
Narodnost | belgijska literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2020 |
Založba | Družina |
Ključne besede | Jezus kristus, Verska besedila |
Po besedah avtorice, je bilo vse njeno predhodno pisanje le ogrevanje za to delo, ki predstavlja vrhunec njenega iskanja in ustvarjanja. Avtor spremnega besedila Drago K. Ocvirk pa je zapisal: Jezusovo življenje, kot ga naslika Amelie Nothomb, daje današnjemu kristjanu misliti. Po eni strani mu je ta Jezus v smrtnem boju blizu, saj se tudi vernik sooča s podobnimi vprašanji, po drugi pa mu je tuj in ga ne prepozna v veri, v apostolski veri, ki jo izpoveduje v občestvu z drugimi Jezusovimi učenci v Cerkvi.
Knjiga govori o zadnjih urah Kristusovega življenja in je pisana kot njegov notranji monolog in razmišljanje ob vsem, kar se mu v teh zadnjih dneh in urah trpljenja dogaja in se je dogajalo v njegovem življenju pred križanjem.
Objavljeno: 16.03.2021 12:55:32
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:44:45
Po triintridesetih letih življenja lahko ugotovim, da je utelešenje največji uspeh mojega očeta. Da se je breztelesna sila domislila ustvariti telo, se mi zdi genialna poteza, veliki met brez primere. Kako naj bi stvarnika ne prekosila stvaritev, katere udarnega učinka ni poznal?
Najraje bi rekel, da me je zato naredil, ampak to ni res. Bil pa bi dober razlog.
Ljudje se upravičeno pritožujejo čez nepopolnost telesa. Razlaga se ponuja kot na dlani: koliko pa je vredna hiša po načrtu brezdomnega arhitekta? Odlikujemo se le v tem, s čimer imamo opravka vsak dan. Moj oče nikoli ni imel telesa. Če upoštevam, da se na telesnost ne spozna, mislim, da se mu je bajno posrečilo.
Strah te noči je bil fizična vrtoglavica ob misli na to, kar naj bi prestal. Os mučenih je pričakovati, da se bodo vedli na primerni ravni. Kadar ne kričijo od bolečin, ljudje govorijo o njihovem pogumu. Sumim, da je nekaj drugega; kaj, bom še ugotovil.