Zejna in Robi
Žanr | kratka zgodba, spomini |
Narodnost | slovenska literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2016 |
Založba | samozal. B. Jereb |
Ključne besede | Bosanski izseljenci, Etnični konflikti, Etnični odnosi |
Žanr | kratka zgodba, spomini |
Narodnost | slovenska literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2016 |
Založba | samozal. B. Jereb |
Ključne besede | Bosanski izseljenci, Etnični konflikti, Etnični odnosi |
Dr. Berta Jereb, znana slovenska onkologinja, je, že v pokoju, srečala oba: Zejno in Robija. Pomagata ji. Zejna pri vsakdanjih gospodinjskih opravilih v Ljubljani, Robi pa skrbi za njeno hišo in okolico v Premanturi. Oba sta iz Bosne, a se ne poznata. V pogovoru z njima skuša čimveč izvedeti o njiju, njuni družini, njunih sorodnikih, njunih prednikih. Zgodovino Orahove v Bosanski Gradiški, kjer je bila rojena in je živela Zejna, in Kraljeve Sutjeske, kjer je živel Robi, išče po internetu, enciklopedijah. Vsak po svoje sta Zejna in Robi doživela nasilje nedavne vojne. Zejna je sicer prišla v Slovenijo že konec sedemdesetih let, a njeni sorodniki, pregnani iz rodnih krajev, so se raztepli po vsem svetu. Robi pa je izkusil vojno v vsej njeni razsežnosti. Bil je aretiran, zaprt, mučen, nazadnje pa so ga le izpustili in pregnali. Na novo si je sicer svoje življenje ustvaril v Istri, a posledice so ostale in postal je zagrenjen, še vedno je poln jeze in sovraštva.
Tako kot avtorica iz pogovorov, tudi bralec iz zapisanega spoznava nedavne sovražnosti v Bosni skozi oči priletne muslimanke, ki sicer že skoraj 40 let živi v Sloveniji, ter bosanskega Hrvata, katolika, policista v pokoju.
Objavljeno: 13.10.2017 12:55:47
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:35:00
»Zejna se je torej vrnila iz Bosne žalostna in razočarana. Tudi srečanje s sorodniki ji ni vlilo veselja, kar kaže na to, da tudi oni niso zadovoljni s svojo usodo, kadar se srečajo v domačih krajih. Domovina jim menda ne nudi tega, kar od nje pričakujejo, kar mislijo, da jim je dolžna povrniti za vse trpljenje, ki so ga prestali. Svoje bivše in sedanje domove, v katere jih še vedno vleče, bi radi videli drugačne. Njihova ljubezen do teh krajev pa le ni več takšna, da bi bili pripravljeni še delati in trpeti pomanjkanje.« (str. 52)