Zeleni fotelj

Varljivo udobje

Prvencu Anje Mugerli, zbirki kratkih zgodb Zeleni fotelj, ni mogoče očitati neangažiranosti ali površnosti, boleha pa za simptomi povprečnosti. Pa ni kriva tematika, v katero je avtorica zavila svoje zgodbe, torej družina in vse, kar sodi zraven, in predvsem vse ono, kar naj v družino ne bi sodilo in o čemer se ne govori – denimo pedofilija. Idilične zgodbe o varnosti v srečnih družinah se bere samo še otrokom za lahko noč, medtem ko poskuša literatura odraslim ponuditi nove variacije (njihovih) starih družinskih tegob: Ne morete imeti otrok? Je vaš partner zbolel? Imate sicer slabo vest, a nadaljujete z varanjem? Vas čaka ločitev? Boste zmogli breme starša samohranilca?

Enostavnih odgovorov nam življenje seveda ne ponuja in licemersko ter dolgočasno bi bilo, če bi nam jih podarila literatura. Junaki dvanajstih kratkih zgodb Anje Mugerli so namreč povsem spodobna reprezentanca slehernikov, ki se trenutno cmari v hudem zosu. Avtorica je svojo selektorsko nalogo opravila premišljeno, saj je v ekipo uvrstila tako moške kot ženske, stare in mlade, dobre in malo manj dobre, predvsem pa šibke in nemočne. Prav vsi se k sreči dobro zavedajo, da je sprememba v njihovih življenjih nujno potrebna, le spretnosti, da bi svojo rutino žalosti in neodločnosti pretvorili v akcijski potencial, jim še manjka. Da bi jim nemila usoda na pomoč priskočila sama od sebe, ni preveč verjetno, zato je tu avtorica, ki jih vendarle ni pustila povsem brez možnosti, da bi se do konca kratke zgodbe morda izvlekli.

Junakinja v uvodni Lipa je mlada ženska, ki je v želji po otroku pomoč neuspešno iskala tako v medicinski kot v, malodane, šamanski praksi, vmes pa skoraj izgubila partnerja, no, ali pa že povsem pozabila na njuno skupno srečo. Glavni junak Mozaika z ženo, že od kar je nenadoma izginila njuna hči, živi v povsem zlomljenem zakonu, ki ga bo težko, a ne nemogoče zakrpati. Lukas v Žeparju išče brata, ki je pred leti zaradi očetovega spolnega nadlegovanja pobegnil od doma, in šele zdaj, po očetovi smrti, se morda zid, da bi se brata lahko spet našla. Zarja iz zgodbe Sonce zahaja ob polnoči je še mladoletna zanosila in ker ni bila pripravljena na otroka, je njeno hčer vsa ta leta požrtvovalno vzgajala njena sestra. A Zarja si je zdaj izborila življenje, ki ga želi živeti, in morda še ni prepozno, da si izbori tudi naklonjenost hčere. In še tovrstnih družinskih dinamik, ki so tik pred tem, da izgubijo ali pa morda ponovno najdejo ravnotežje, bi lahko naštela.

Skoraj vse se kljub prvim temačnim obetom iztečejo v razmeroma nedorečen konec, ki je v posameznih zgodbah upravičeno odprt in bralca prav obetavno zabava (Mozaik, Žepar, Mačke). V drugih zgodbah pa omenjeni interaktivni mehanizem prelaganja odgovornosti na bralca, ki naj sam doreče usodo literarnih junakov, deluje zgolj kot posledica avtoričine nemoči pri odpletanju zgodbenega klobčiča. V mislih imam denimo zgodbo Mehanik za dušo, v kateri Sonjo zdravstvene ali pač psihosomatske težave, ki jih ni mogla odpraviti z obiskom zdravnika, vse prehitro izginejo v slabo zrežirani sceni nekakšne nezavedne, psihološke zamaknitve, do katere jo pripravi oporečni dušni serviser. Ali v Lipi, kjer bi bil konec mnogo udarnejši, če bi junakinja zgolj zamahnila proti lipi in opravila s tem simbolom svoje nesreče, tako pa je bralec seznanjen še z odvečnim pogromom nad drevesom, katerega veje spominjajo na »gole dlesni«, deblo je videti kot »amputirani ud« in kar je še podobnih, ne posebej inovativnih temačnosti.

Veliko motivov, ki jih je avtorica izbrala, ima sicer bogat potencial za nepredvidljivo štorijo – Peter v Vsiljivki trpi za redkim nevrološkim stanjem, zaradi katerega ne prepozna več svoje žene, temveč misli, da jo je zamenjala nekakšna tujka. Občutljiv je tudi odnos med hčerjo in očetom samohranilcem v Poletju, odraščajoče dekle namreč v stanju precejšnje čustvene zmedenosti poljubi lastnega roditelja. Nadalje odlično funkcionira tudi fantastična dimenzija, vcepljena v Mačke; osamljena in postarana junakinja se namreč kar preobrazi v eno svojih črnodlakih prijateljic, ki jih njena hči tako prezira. A iz zgodbenih momentov z intrigantnim potencialom avtorica ni vedno zmogla narediti literarnega dogodka, morda zato, ker se ves čas zdi, da si je tega preveč želela. Prepogosto se je zamujala pri psihologiziranju svojih likov, ki v nedogled razčlenjujejo vzroke za svojo nesrečo, namesto da bi iskali rešitve, napetost je gradila na posvečenem neizrečenem in bralca napotila na branje med vrsticami, pa je tudi ta manever bolj v službi avtoričinega strahu pred izrekanjem in poimenovanjem, kot pa bralčevega pred slišanjem.

Podobno je z avtoričino pohvalno močno potencirano programsko odločitvijo, da v sklop v knjigi prevladujoče družinske tematike uvrsti še prevpraševanje ženske pozicije oziroma vloge žene, matere, hčere in sestre. Žensko vprašanje je sicer v knjigi vseprisotno, posebej močno pa izstopa v zgodbah Lipa, Zeleni fotelj, Mehanik za dušo, Rokavice in Sonce zahaja ob polnoči. Tovrsten feministični angažma, sploh, ker je dovolj komunikativen, je v slovenski literaturi seveda več kot dobrodošel, le da bralec od avtorice potem upravičeno pričakuje subtilno doslednost. Če naj verjame, da je junakinja v zgodbi Rokavice herojka zato, ker je mati, gospodinja in prodajalka (kot je zgodbeni Mojmir Mrak ne le pisatelj in prevajalec, ampak obenem literarni zgodovinar in celo kulturni delavec), potem pripovedovalkam in pripovedovalcem v drugih zgodbah ne more kar uiti, da gre ženski zares na bolje (šele) takrat, ko si ponovno začne lakirati nohte, hoditi k pilatesu in šele, ko ji njej moški prizna, da je videti res dobro (Lipa). Da mati (Mozaik) s svojima hčerama klepeta o oblekah, namesto, denimo, o knjigah, dobrim namenom navkljub ne more služiti drugemu kot utrjevanju stereotipov, še slabše je v zgodbi Mehanik za dušo, kjer je moški v uniformi mehanika, kot kaže, edina rešitev za težave žensk.

Mugerli se je podala tudi v pripovedovanje zgodbe skozi otroško perspektivo (Kresničke), ki žal deluje bolj kot vaja v slogu; kot da se je torej avtorica najprej odločila za otroško pripovedovalko, šele nato pa poiskala neprepričljivo vsebino zgodbe, ki bi tako pripovedovalko morda utegnila potrebovati zavoljo avtentičnosti. A tudi slogovno, in to je moj največji očitek, Anja Mugerli ni ponudila veliko, vsaj ne dovolj, da bi ji njen prvenec brez slabe vesti razglasili za uspeh. Ritem njenih zgodb občasno zmoti kak obupen kliše (»… kajti vaša duša ni samo zlomljena, ampak zdrobljena.« ali »Čeprav je bila vsepovsod tema, tako v stanovanju kot (takrat še) v meni …«). Včasih pa zgolj nespretnost (»Ponoči je spala nemiren spanec …« in »Avtobus je s prepričanostjo sekal ovinke …«). Ne enih ne drugih ni toliko, da bi bralec nad zbirko žalostno obupal, a med obračanjem strani lahko zgolj mlačno cmoklja in si želi, da bi avtorica v naslednji zgodbi nehala vztrajati pri zgolj zanjo udobni različici jezikovno-slogovne predvidljivosti.

Zbirka kratkih zgodb Anje Mugerli je tako povprečen, nikakor ne mukotrpen, a tudi ne zelo kratkočasen pripetljaj na slovenski literarni sceni, ki je obljubljal več, kot je zmogel. Kot še mnoge druge zbirke kratkih zgodb bo tudi to nazadnje zaznamovala pozaba, h kateri bo svoj del dodala tudi založniška malomarnost. Prav tista, ki ji je bilo tudi tokrat odveč na platnico zapisati nekaj besed o pisateljici ter tako bralcu olajšati orientacijo pri izbiri čtiva, ki je zaradi vsake naslednje knjige mladega pisca – in sumim, da ima Mugerli v rokavu še kakšno, drznejšo, ostrejšo, tako, skratka, ki si dejansko upa hoditi po robu, ne zgolj stopicljati v varni oddaljenosti od prepada, če pa je nad njim tako očitno fascinirana – več kot priročna.