Zeleno kolo
Žanr | mladinski roman |
Narodnost | literatura ZDA |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2020 |
Založba | Mladinska knjiga |
Zbirka |
Sinji galeb |
Prevod |
Neža Božič |
Ključne besede | Dekleta, Družbena neenakost, Družbeni položaj, Kolesarjenje, V mladinskem leposlovju |
Haifa Al-Mansour je na Ameriški univerzi v Kairu diplomirala iz literature, na Univerzi v Sidneyju pa magistrirala iz filmskih študij. Njen filmski prvenec Zeleno kolo (2012), ki je nastal pred knjigo, se je zapisal v zgodovino kot prvi celovečerec, v celoti posnet v Savdski Arabiji in prvi savdski film, ki ga je posnela ženska. Zgodba Zeleno kolo prinaša vpogled v življenje v sodobni arabski družbi. Odločna enajstletnica Vadžda si močno želi imeti kolo, kar se seveda za deklice v Savdski Arabiji ne spodobi. Želi si, da bi lahko dirkala naokoli s svojim prijateljem Abdulahom. Odločena je, da si bo prislužila denar in ga kupila. Pri prodaji zapestnic in kaset s prepovedano ameriško glasbo je v šoli zasačena, zato se odloči, da se bo prijavila na tekmovanje iz poznavanja in recitiranja Korana. Zmagovalka prejme namreč tudi denarno nagrado, ki bi zadoščala za nakup kolesa. Šole za dekleta in fante so seveda ločene. Na tekmovanju zmaga, denarja pa ne prejme. Le zakaj? Ima pa ogromno podporo mame, prodajalca ter prijatelja Abdulaha. Vsi štirje se kljub vsemu tiho uprejo sistemu in ne glede na vse, stopijo svobodi naproti. Med osnovno zgodbo lahko spoznamo, kako je v Savdski Arabiji biti dekle ali ženska ter kako se zakon konča, če ženska ne more izpolniti moževih želja po potomstvu moškega spola. Rod se mora nadaljevati, ne glede na vse, z moškim potomcem, seveda. Zeleno kolo je v tej zgodbi simbol poguma, tveganja in delovanja izven okvirjev. Kar pa v tradicionalni savdski družbi nikakor ni lahko. Ampak, kot je ugotovila Vadžda, se splača.
Objavljeno: 23.02.2020 15:01:52
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:40:33
“Pognala se je še hitreje in se oddaljila od Abdulaha, ki je sopihal za njo in se po najboljših močeh trudil držati njen tempo. Toda zdaj je bila prijateljica že daleč spredaj, besno je pritiskala na pedale. Navsezadnje je v svojih rokah držala svoje sanje in bila je neulovljiva. Tako. Uspelo ji je. Pridrvela je do konca ceste, do tja, kjer se je začenjala avtocesta. Prizor se ji je zdel malodane neresničen. Pritisnila je na zavore, ustavila ter opazovala tovornjake in avtomobile, ki so grmeli mimo. Obšel jo je občutek svobode, globoke hvaležnosti in sreče. Ničesar v življenju ne dosežeš zlahka, jo je prešinilo. Toda kakršnokoli ceno že je plačala za ta trenutek, je bilo vredno. Zeleno kolo je čakalo, da jo popelje, kamorkoli bo želela. Vadžda je zrla naprej, zastrmela se je točko v daljavi. Ni je mogla videti, vsekakor ne jasno, vendar je vedela, da je tam. Vedela je, da je prihodnost njena.” (str. 306)