Zemlja, po kateri stopamo

Ne grozi mi, ne skriva se, ne nameni mi niti najmanjše sovražne geste. Nasprotno, zdi se, kot da bi se nenadoma, kar tako iz nič, želel razkriti. Srednje visok je, temnolas, sključen – kdove, ali od starosti ali po urah sedenja ob ograji. Eden od krajcev njegove srajce mu štrli iz hlač. Gleda proti meni, a ne mene. Po vsem obrazu ima brazgotine. Kot bi ga kakšen otrok porezal z nekim ostrim predmetom. Ima temne in zamaknjene oči, ki merijo hišo za mojim hrbtom in se lepijo na njene oblike. Strese si prah s hlač, si popravi srajco, obleče jakno, zapne gumbe in se obrne. Presenečana ga gledam, kako stopa ob beli ograji, a ne v smeri vrat, ki vodijo na cesto, temveč proti stopnicam, ki se spuščajo na vrt. Gre mimo pladnja s hrano, stopi med gredice, se ob nižjem zidu spusti navzdol, kjer se v nižavi spusti med oljkami. Kar nekaj časa mirujem, obdana s petjem čričkov in škržatov, in skušam pustiti mršavi figuri, ki je dan preživela naslonjena na ograjo, da zapusti moje misli, a se to ne zgodi. (str. 20)