Zen in umetnost vzdrževanja motornega kolesa : raziskovanje vrednot
Žanr | družbeni roman, filozofski roman, potopis |
Narodnost | literatura ZDA |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2005 |
Založba | Iskanja |
Prevod |
Tone Dolgan |
Ključne besede | Filozofija, Kvaliteta življenja, Starševstvo, Življenjska modrost |
Kako se soočiti s prihodnostjo?
Roman je tako rekoč avtobiografija, napisana leta 1974. Pisatelj Robert M. Pirsig je utrpel živčni zlom in preživel nekaj časa v psihiatrični bolnišnici.
Zgodba je v vsej svoji čudovitosti preprosta. Oče se z enajstletnim sinom odpravi z motorjem na popotovanje po Severozahodni Ameriki. Hitro ugotovimo, da njuno popotovanje nikakor ni enostavno, saj ju za vsakim ovinkom pričaka novo spoznanje in ponovno razmišljanje. Med nujnim dnevnim vzdrževanjem motorja smo na simpatičen način deležni filozofskega opazovanja življenja in raziskovanja narave kvalitete. Izvemo, kako je vse odvisno od odnosa, ki ga imamo do nečesa. Lahko je dolgočasno in nezanimivo ali pa uživaško in zabavno. Izvemo tudi, da lahko povsem harmonično sobivata racionalnost in romantična fokusiranost. Ne le sobivata, celo do višje kvalitete življenja lahko pripeljeta. Med branjem doživljamo tudi pripovedovalčevo bežanje pred duhom prejšnjega, psihično bolnega sebe. Vso zgodbo se namreč pripovedovalec bori s senčnim karakterjem, Fajdrosom. Ta ga opominja na njegov prejšnji jaz, jaz, ki se ga zaradi elektrošokov med zdravljenjem ne spominja dobro. Sčasoma tudi ugotovimo, da imata oče in sin težave v njunem odnosu. Do konca potovanja mu privoščimo, da sprejme preteklost, polno zaživi sedanjost ter gleda z optimizmom na vlogo očeta.
Objavljeno: 12.04.2016 13:48:53
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:29:46
“In če človek, ki je sit svojega dolgočasnega dela – in vsa dela postanejo dolgočasna prej ali slej -, začne za zabavo v tem delu iskati možnosti za Kakovost in na skrivaj sledi tem možnostim, kar tako zaradi njih samih, in tako iz svojega dela napravi umetnost; bo verjetno odkril, da je sam postal veliko zanimivejša oseba in da je za ljudi okrog sebe vse manj samo objekt, kajti njegove odločitve za Kakovost so spremenile tudi njega samega. Pa ne samo njegovega dela in njegove osebe, ampak tudi druge, kajti Kakovost ima to lastnost, da se širi na vse strani kot valovi. Kakovostno delo, za katerega je mislil, da ga nihče ne vidi, je opaženo; in tisti, ki ga vidi, se zaradi njega nekoliko bolje počuti, to počutje bo verjetno razširil na druge – in tako se Kakovost širi in napreduje.” (str. 385)