Ženska brez groba : poročilo o moji teti

Martin Pollack je leta 1944 rojeni avstrijski pisatelj in prevajalec. Izvira iz Slovenije, po dedku iz nemško nacionalne družine iz Laškega, po babici s Kočevskega. Iz kljubovanja družini, ki nikoli ni izrazila niti malo obžalovanja ali opravičila zaradi nacionalističnih dejanj in stališč, je na Poljskem doštudiral slavistiko in vzhodnoevropsko zgodovino. Do leta 1998 je bil dopisnik in urednik pri reviji Spiegel, potem se je v celoti posvetil pisanju. Čeprav je zgodovinar in zavzeto raziskuje zgodovino 20. stoletja, piše esejistično spominsko literaturo, nekakšno literarizirano zgodovino, v kateri se poglablja predvsem v svojo družino in jo umešča v čas in prostor.

Njegove knjige so za nas izjemno zanimive. Doslej so bile v slovenščino prevedene tri. Smrt v bunkerju, ki jo je izdala Slovenska matica leta 2005, nam predstavi Pollackovo družino in očeta. Plastično opiše odnose med Nemci in Slovenci na Štajerskem, ki so stoletja mirno živeli eni ob drugih, v drugi polovici 19. stoletja pa je nacionalizem povzročil, da niso več mogli živeti skupaj. Njegov oče se je med študijem v Gradcu že leta 1932 vključil v nacionalsocialistično stranko, kasneje je postal gestapovec, ki je med vojno na Slovaškem in v Ukrajini zagrešil hude zločine. Po vojni so ga kot vojnega zločinca lovili s tiralico. Smrt ga je doletela leta 1947 v bunkerju na meji med Italijo in Avstrijo.

Založba Modrijan je leta 2015 izdala Pollackovo kratko, a pretresljivo knjigo Kontaminirane pokrajine. »Evropa je prepredena z bojišči, brezštevilnimi prizorišči uničujočih bitk …, celotna območja so postala metafore nesmiselnega bojevanja in umiranja.« V knjigi se je omejil na drugo svetovno vojno in vzhodno in jugovzhodno Evropo. Zavzema se, da vsi usmrčeni dobijo grob s svojim imenom in da se pove njihove zgodbe. Vsi, brez izjeme. Njegova knjiga je dragocena, ker govori o mrtvih na vseh straneh, ker vse obravnava pietetno, nikogar ne zagovarja, niti ne obtožuje, zavzema se za civiliziran odnos do vseh žrtev vseh vojn. S svojim pisanjem izraža etično protivojno držo.

Tretji prevod Martina Pollacka je lani izdala Celjska Mohorjeva družba. Knjiga z naslovom Ženska brez groba, poročilo o moji teti nadaljuje zgodbo avtorjeve družine. Njegova teta Pavla Drolc, rojena Bast, je celo življenje preživela v Laškem. Poročila se je s Slovencem, bila je prijazna in zadržana ženska. Nikoli se ni ukvarjala s politiko. Sedemdeset let staro so jo junija 1945 zaprli v taborišče v Hrastovcu. Tam je zaradi nečloveških razmer po dveh mesecih umrla. Zakaj? Kje je njen grob? Avtor se je zelo potrudil, da je raziskal in sestavil zgodbo o svoji stari teti, ki je bila še ena nesmiselna žrtev povojnih razmer v Sloveniji.

Martin Pollack v vseh svojih knjigah išče resnico. Zavezan ji je z izjemno etično držo. Hoče, da se vse zgodbe povejo tako, kot so se zgodile. Sporoča nam, da strašno preteklost lahko premagamo tako, da je ne pozabimo in ne zanikamo.