Ženska francoskega poročnika
Žanr | družbeni roman, ljubezenski roman, postmodernistični roman, zgodovinski roman |
Narodnost | angleška literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2004 |
Založba | Delo |
Zbirka |
Delova knjižnica: Vrhunci stoletja |
Prevod |
Jaka Štular |
Ključne besede | Družbeni razredi, Metafikcija, Odnosi med spoloma, Postmodernizem, Viktorijanska anglija |
Marx in feminizem v viktorijanski Angliji
Angleški pisatelj John Fowles (1926-2005) je eno od mnogih imen, ki se omenjajo v diskusijah o postmoderni književnosti, v istem dahu kot Vladimir Nabokov, Kurt Vonnegut, Italo Calvino in ostali. Fowlesova posebnost je bila ta, da je v na videz preproste žanrske zgodbe vnašal elemente metafikcije. Pri Ženski francoskega poročnika (1969, prvotno preveden v slovenščino leta 1979) se je na tak način lotil viktorijanskih ljubezenskih romanov. Na videz preprosta zgodba je ta: Smo sredi 19. stoletja v britanskem obmorskem mestu Lyme Regis. Charles Smithson je amaterski paleontolog, zaročen z Ernestino Freeman, preprosto hčerko bogatega trgovca. Roman se začne na valobranu na robu mesta, kjer mlada zaročenca srečata Saro Woodruff. Sarah je guvernanta, osramočena priležnica francoskega poročnika, ki je nekoč pristal v Angliji. Charles si ne more pomagati, da ga ta skrivnostna melanholična ženska, ki vsak dan stoji na pomolu in čaka svojega ljubimca, ne bi očarala. Kljub temu, da je že zaročen, se začne dobivati z njo in jo finančno podpirati. Sarah je tisto, kar Ernestina ni – poglobljena in svobodomiselna. Charles, prav tako svobodomislec, ujet v okorni britanski družbi, kmalu ugotovi, da se je zaljubil vanjo. Tisto, kar zgodbo dela postmoderno, je aktivna vloga avtorja/pripovedovalca. Ta svoj položaj skoraj božje figure izkoristi, da v luči sodobnih literarno-interpretativnih prijemov kritično pretresa s spolom in družbenim položajem zaznamovane odnose med liki. Služabniki in guvernante niso le nadležni pomočniki in pasivni objekti poželenja, temveč trodimenzionalne osebe z lastnimi željami in notranjimi bitkami. Avtor/pripovedovalec nas s pogostimi prekinitvami spomni, da beremo zgodbo. Predstavi nam tri različne konce in nas pozove k premisleku, kateri je bolj verjeten – tisti, kjer se liki v celoti podredijo družbenim in žanrskim konvencijam ali tisti, kjer se tem konvencijam uprejo in ravnajo kot suvereni, avtentični posamezniki? Presodite sami. Po romanu je bil leta 1981 posnet nagrajen film, v katerem sta glavni vlogi odigrala Jeremy Irons in Meryl Streep.
Objavljeno: 16.12.2022 20:07:13
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:51:24
“Mogoče mislite, da je pisatelju treba le potegniti za prave vrvice, pa se njegove lutke že začnejo vesti kot ljudje; in da na zahtevo nadrobno povedo vse o svojih nagibih in namerah. Resnično sem nameraval tukaj (Trinajsto pogl. – razkritje Sarinega resničnega razpoloženja) povedati vse – ali vsaj vse, kar je važno. Toda nenadoma se mi zdi, da sem človek, ki v sveži pomladanski noči gleda s travnika v tisto temno okno Marlborough Housa; iz povezave stvarnosti v svoji knjigi vem, da si Sarah nikoli ne bi obrisala solz, se nagnila skozi okno in izpovedala celo poglavje zaupnih reči. Pri priči bi se obrnila, če bi me zagledala spodaj, ko bi vzšla stara luna, in izginila v senco notranjščine.
Sem pa pisatelj, ne človek na vrtu – mar ji lahko sledim, kamor hočem?” (str. 82-83)