Ženska jadra

Zbirka kratkih zgodb slovenske literarne zgodovinarke, slovenistke, publicistke in pisateljice Marije Mercina obsega šest pripovedi, v katerih avtorica relativizira družbene norme in ustaljene vloge žensk. Dotika se raznovrstnih tem v razmerjih med moškimi in ženskami (odtujenost partnerjev v zakonskem razmerju, sodelovanje spolov s preseganjem zgolj klišejske telesne privlačnosti, vprašanje enakovrednosti partnerjev …), ubeseduje doživljanje ženskih družbenih vlog (matere, hčere, babice, tašče) in razmerij med ženskami (prijateljstvo, tekmovanje, ljubosumje …). Protagonistke v večini zgodb so ženske v zrelih letih.

V prvi zgodbi se dolgotrajni zakon po moževi smrti ob ženinem odkritju moževega dopisovanja z drugo žensko izkaže za trhlo, vendar udobno fasado, za katero sta zakonca že od vsega začetka živela vsak v svoji resničnosti. Dejstvo, ki ga protagonistka ne sprejme, pač pa zasovraži drugo žensko, moževo zaupnico. Če glavna oseba v prvi zgodbi še vztraja v zakonu, se protagonistka druge zgodbe (Ne računajte name) odloči za ločitev. Materinstvo ni prikazano kot absolutno pozitivna vrednota, pač pa prinaša lahko tudi negativna čustva: občutek odpovedi osebni svobodi, stanje nemoči, dvome, razočaranja in trpljenje.

Ženske Mercinova postavlja pred različne življenjske preizkušnje (npr. izguba otroka, odločitev za ločitev, rojstvo prvega vnuka, izgorelost ob enostarševski vzgoji, nepričakovano potovanje …), različna medsebojna razmerja do drugih žensk (od sporazumno površinskih sopotnic do prijateljic, ki si stojijo ob strani v težkih trenutkih) in v različne družinske vloge (mati, hči, tašča). Pripoved je največkrat prvoosebna, težišče so občutki in premišljevanja protagonistk, izjemoma  v pripoved (npr. z govorom ali pismi) vstopajo stranske osebe; posebnost je zgodba Sklenjeni krog, kjer postane središče življenjska zgodba protagonistkine matere. Kljub temu, da se v zgodbah pojavljajo negativni moški liki, ni nikjer zdrsa v klišeje ali posploševanja; večkrat so ženske protagonistke tiste, ki razmerja racionalizirajo in v njih postavljajo meje, moškim je dopuščena tudi vloga pozitivnih likov, ki jim ženske zaupajo (npr. v razmerju tašča – zet). V ozadju zgodb se pojavljajo sočasne družbene razmere (vojne deportacije, obdobje pred razpadom Jugoslavije s političnimi pritiski, čas epidemije covida-19 …). Vsebinski motivi, ki jih avtorica obravnava, so večno aktualni, z različnimi protagonistkami se zlahka identificiramo, zato je knjiga lahko zanimiva tudi za širši krog bralcev.

Knjiga je opremljena s spremno besedo Rafke Kirn. Delo je časovno najnovejša izmed trenutno štirih knjižnih zbirk avtoričine kratke proze (Imena (1992), Ženska hiša (2005), Je kaj trden most? (2015)).