Ženska s srebrnim očesom

Kratki roman Katarine Marinčič, pisateljice, literarne zgodovinarke in prevajalke prestopa meje med resničnim in fantazijskim, med domačim in tujim, med preteklostjo in sedanjostjo. Kolesar Emil se znajde na prelazu, kjer prenoči v koči. Tik pred hudo nevihto sreča ali pa ne sreča žensko s srebrnim očesom. Po nevihti za ženska izgine in nihče ne ve, kdo bi lahko bila oziroma je ne pozna. Tudi gozda, v katerem sta se srečala, po nevihti ni več. Če pomislimo tudi po nevihtah v našem življenju marsičesa iz naše preteklosti ni več. Nič ni tako, kot je bilo. So pa nevihte v našem življenju prelomni trenutki, ko se soočimo s stvarmi iz preteklosti. Včasih, kljub vsemu premišljevanju za nazaj pa je mogoče najbolje, da se odločimo, tako kot Emil, da za večino stvari velja, da gre za mimobežne, svetle in čiste spomine. Kot je bilo nekje zapisano, včasih potrebujemo malo fantazije, da se lahko soočimo z realnostjo. Zato je včasih prav, da pustimo stvari v preteklosti, se z njimi ne obremenjujemo preveč in stopimo novemu obdobju življenja naproti. Z novim kolesom. Ko privozimo v nek zaprt, povezan krog ljudi, pa nam kmalu postane jasno, da nikoli ne bomo čisto njihovi, nikoli povsem sprejeti in zaželeni. Zato je ob takih trenutkih na mestu tudi razmislek o pomenu družine ter premislek čemu ali komu je pomembno nameniti čas, ki ga imamo v življenju na razpolago. Vse ostalo pa ostane z nami kot nekaj, kar smo doživeli, preživeli in nas bo spremljajo, ni pa vredno naše pretirane pozornosti. Katarina Marinčič je za svoja literarna dela prejela več nagrad. Tudi s tem delom dokazuje, zakaj so bile te nagrade več kot upravičene.