Ženska v Berlinu

Dnevniški zapiski tridesetletne ženske ob koncu vojne (20. april – 22. junij 1945). V Berlin vpadejo rdečearmijske horde moških, ki so na frontah dolge mesece nihali med življenjem in smrtjo, ter tako (vsaj večina) izgubili ves občutek za dostojanstvo. Kot že velikokrat v zgodovini, zmagovalci kaznujejo poražence tako, da si na silo jemljejo njihove ženske. … Anonima, avtorica, s skoraj vedro distanco piše o posilstvih in anarhičnih razmerah, kar se zdi bralcu, ki je sit in na varnem, nerazumljivo ali vsaj čudno. Saj naj bi bilo pisanje o takih “strahotah” predvsem čustveno in afektirano obarvano. Avtorica pa brez sramu in celo s kančkom sarkazma priznava, da si ni mogla privoščiti prizadetosti, ker je bil tedaj želodec tisti, ki je odločal o vsem. Pristavlja celo, da je v tistem bolečem času najbolj “silovito živela”. Dragocen dokument, ki razkriva psihološke plasti ženske, ki mora zmanjšati svojo občutljivost, da bi lahko preživela med človeškimi zvermi.
Knjigi je impresijo ob izdaji napisal Drago Jančar.