Zgodba o požaru
Žanr | družbeni roman |
Narodnost | angleška literatura |
Kraj in leto izida | Tržič, 2024 |
Založba | Učila International |
Prevod |
Suzana Pečnik |
Ključne besede | Izguba, Ljubezen, Nesreče, Smrt, Tragedije |
Živeti v sedanjosti pomeni živeti pomirjen.
Christy Lefteri, avtorica mednarodnih uspešnic Čebelar iz Alepa in Ptice pevke, pred nas postavlja nov pretresljiv roman o ljubezni, izgubi in odrešitvi. Zgodba o požaru je še eno vrhunsko delo, ki je nastalo izpod peresa angleške pisateljice ciprskih korenin.
Zgodba nas popelje v osrčje idilične grške vasice, kjer živi Irina s svojo družino. Srečna mlada družina preživlja svoj vsakdan nič hudega sluteč, da bo to zadnji pred usodnim trenutkom, ki jim bo za vedno spremenil življenja.
Irina, po poklicu glasbenica, ki otroke uči brati in igrati na glasbila, mož Tasso, slikar, katerega največja muza so okoliški gozdovi, in hči Charo, katere ime pomeni radost, doživijo katastrofalni požar, ki po nebu preganja ptice in golta njihove domove … Skozi vzporedno odvijanje dveh zgodb se bralec v eni izmed njih lahko poistoveti z Irino in njenim podoživljanjem tragičnega dne, v drugi zgodbi pa izve, kako so se življenja vaščanov, nekaj mesecev po požaru, počasi začela vračati v svoje tirnice. Tudi življenje Irine in njene družine, čeprav Tasso še vedno žaluje za očetom, ki ga je nazadnje videl pred požarom. Žal pa ne gre vse po načrtu, saj lepega dne med sprehodom po opustošenem gozdu Irina najde moškega, ki je povzročil požar. Umira iz neznanega razloga, jeza, ki jo Irina čuti v sebi zaradi nastale tragedije, pa v njej povzroči nespametno odločitev, ki jo začne vedno bolj preganjati.
Čudovito spisan roman, ki bralcu na zelo tankočuten način prikaže, kako po tragični nesreči poiskati smisel nadaljevanja življenja in ponovnega tkanja unikatnih vezi, ki povezujejo družbo z okolico, ki ji ljudje rečemo dom.
Objavljeno: 23.04.2024 13:48:34
Zadnja sprememba: 11.10.2024 07:32:53
Zjutraj je nebo čisto in čudovito. Zbudim se zgodaj in stojim ob oknu, kot sem stala včasih. Gozd si predstavljam, kot je bil. Predstavljam si ga tako jasno, da skoraj slišim šelestenje listja. Vendar ni tam ničesar. Vse je izginilo in kot vsako jutro postanem žalostna. Zato se osredotočim na nebo in nežne oblake, ki miroljubno drsijo po njem.
(str. 113)