Zgodba zgodb ali Zabava za najmlajše

Literarno pravljičarstvo se je v Evropi oblikovalo v 19. stoletju, najprej z bratoma Grimm in v nadaljevanju še z ostalimi zapisovalci, ki so bili večinoma folkloristi in lingvisti, zanimali pa so jih predvsem narodni in vzgojni potenciali ljudskega pripovedovanja, oblikovanega po romantični miselnosti in na način posplošene slike sveta ter poveličevanjem preprostega človeka. A je obstajal pred njimi še nekdo – Giambattista Basile, italijanski avtor iz 17. stoletja, čigar zbirka Zgodba zgodb, ki jo je Bedenetto Croce razglasil za najznamenitejše delo italijanskega baroka, za slovensko izdajo pa se imamo zahvaliti založbi Goga in za odličen prevod Ani Duša in Ireni Duša Draž, velja za prvo evropsko zbirko literarnih pravljic. V njej je avtor zbral zgodbe vseh družbenih slojev, v njih pa sledimo različnim tedanjim ritualom, historičnim anekdotam, nenavadnim dogodkom, verovanjem ter čudežnim transformacijam, zapisanim v nadvse bohotnem meseno-sočnem in duhovitem jeziku. Četudi je avtor zbirko podnaslovil s pripisom Zabava za najmlajše, je bila namenjena predvsem odraslim, med njimi pa pretežno preprostemu ljudstvu, ki raje verjame »v obstoj govorečih grmov kot v smiselnost učenjakovih besed.« Luštno, ritmično, zabavno branje, ki se ob vsaki zaključeni zgodbi konča z znamenitimi reki, bolj ali manj poznanimi, in ki jim v večji meri zaupamo še dandanes.