Zgodbe

Klasik francoskega realizma in naturalizma se v zgodbah pričujočega izbora giblje v glavnem v meščanskem okolju Pariza ali med meščani v okolici. Večinoma gre za preproste, povprečno ali malo izobražene moške, vestne uradnike ali ljudi z drugimi poklici na eni strani, in njihove zdolgočasene, užitkov željne družice. Medtem ko moški skrbijo za finančno plat zakonov, ženske večinoma posedajo doma s svojimi gardedamami ali služkinjami in si umišljajo ljubimce, lahkoživce, katerih edina želja je kratkotrajno zadovoljstvo, užitek za eno noč. Kar pa seveda na drugi strani pripelje do duševnih muk, samoobtoževanj in nazadnje do prave duševne bolezni. Naj bo prevaranega moža ali koketne ženske. Ni pa v ospredju zmeraj blaznost, temveč velikokrat prevara, ki bralca osupi s svojo popolno nemoralnostjo. Močno vlogo imajo prividi, čudaške prikazni, za katere bi morda kdo pomislil, da izhajajo še iz romantike, saj avtor v eni izmed zgodb mimogrede omeni Edgarja Allana Poeja. V resnici pa bolj kažejo na avtorjevo napredujočo duševno bolezen, ki ji je mlad podlegel. V eni izmed zgodb namreč kar v prvem stavku prizna, da ga privlačijo blazneži. Maupassant je natančen opazovalec in razčlenjevalec človeških značajev. Zlasti ženske so mu kamen spotike s svojimi nebrzdanimi strastmi, pa tudi njihovi soprogi, ki so vsi večinoma trebušasti, počasni, tudi sami naveličani rutine vsakdana in s tem kar kličejo svoje žene, da si raje poiščejo lahkoživega mladeniča, ki bi zadovoljil njihovo frfotavo naravo. Čeprav se motivi ponavljajo in se bralcu včasih skoraj že zdi, da bere isto zgodbo, in čeprav je izbor zasnovan tako, da gre od lahkotnejših ljubezenskih zgodbic k vedno bolj strašljivim, z blaznostjo zaznamovanim usodam, je vredno brati in razmisliti o človekovi naravi. Marsikateri značaj, kot ga je videl in opisal Maupassant, bi lahko v posodobljeni različici zaznali tudi v današnjem času. Zgodbe lahko torej prebiramo kot grozljivo fantastiko 19. stoletja in s tem zaznavamo tudi bolezen, ki je znanost takrat še ni doumevala tako kot danes, ali pa kot pripovedi o značajih, ki so večni že od nekdaj.
Tokratni izbor Maupassantovih zgodb s spremno besedo Katarine Marinčič temelji na prevodih Aleša Bergerja iz 80. let preteklega stoletja.