Zgodbe iz Odese

Omizju ni bilo mar za starostno hierarhijo. Ali je neumni starec vreden več kot strahopetni mladenič? Tudi na premoženje se ni oziralo. Ali ni žvenket polne denarnice poln žalosti? str. 9

Na vašem nosu še vedno kraljujejo očala, v duši pa jesen.
str. 27

Jaz pa sem bil majhen, bolehen deček ki so ga zaradi večnega buljenja v knjige kar naprej mučili glavoboli. Bil sem torej tak kot vsi drugi judovski dečki.
str. 52

V otroštvu sem kar naprej lagal. Nič čudnega, ko pa sem toliko bral. Knjige so mi čisto zmešale glavo! Podnevi sem v njih tičal med poukom, odmori in na poti domov, ponoči pa skrit pod kuhinjskim prtom. Resničnost me ni niti najmanj zanimala. da bi se po pouku zapodil v pristanišče, v kavarnah na Grški ulici igral biljard ali plaval na Langeronu? Pa kaj še, saj nisem imel prijateljev! Učenjaki so bili vedno obsojeni na samoto … str. 77

Je že tako, da ne prihajam iz običajne judovske družine. Moji sorodniki so pijančevali, zapeljevali generalske hčerke in se jih tik pred mejo znebili, za nameček pa je dedek ponarejal še podpise in v imenu zavržene žene pisal grozilna pisma. str. 81

Obupano sem kriknil in se zaril v vodo … Izvlekla me je dedkova slabotna roka in prvič ta dan sem zajokal … in jok je bil tako veličasten, tako čudovit, da mi je iz oči tekel ves svet. … Zavedel sem se šele, ko sem zavit v odejo ležal na postelji. Dedek je žvižgaje hodil po sobi, rejena Bobka pa je moje roke prižela na svoje tople prsi.
str. 88

Mešetarji, branjevci, bankirji in parniški delavci, skratka vsi ljudje našega kroga, so svoje otroke glasbeno izobrazili. Prizadevni očetje so trdno prepričani v svoj prav prirejali prave pravcate otroške srečelove, ki so se čez vsako razumno mero razpasli v različnih mestih, a predvsem v Odesi. V zadnjih desetletjih je Odesa na svetovne koncertne odre izstrelila prenekaterega
čudežnega otroka. str. 88

V tej sekti zame ni bilo prostora. Čeprav sem bil tudi sam pritlikav, mi je glas prednikov prišepetaval nekaj drugega … str. 91

“Vi ste na svetu zato, da nas z božjo pomočjo cepite proti kozam, nam pa ne preostane drugega, kot da se še naprej mučimo, pa če bi še tako radi v miru umrli.”
Ko je to rekel, je Doba-Leja, brkata starka z levjo glavo, glasno zahlipala – kaj zahlipala – zahrumela! “V kakšnem gnoju živimo … In kakšni goljufi so ljudje …” je ponovil Meer Neskončni. str. 113