Zgodbe iz Zemljemorja
Žanr | mladinski roman |
Narodnost | literatura ZDA |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2012 |
Založba | Mladinska knjiga |
Zbirka |
Srednji svet |
Prevod |
Dušan Ogrizek |
Ključne besede | Fantastika |
Peti del Sage o Zemljemorju
V Zgodbah iz Zemljemorja je zbranih pet zgodb, ki raziskujejo in dopolnjujejo bralčevo vedenje o Zemljemorju, ki so ga zgradili prvi štirje romani: Čarovnik iz Zemljemorja, Atuanska grobnica, Poslednja obala in Tehanu. Vsaka zgodba je v sebi zaključena celota, ki pridobi na vrednosti, če jih bralec prebere po tem, ko je prebral romane. Prva zgodba ima naslov Najditelj in se dogaja v mračni in nemirni dobi pred nastankom sage o Zemljemorju. Osvetli nam nastanek nekaterih običajev in ustanov Arhipelaga, med njimi šole za čarovnike na Rokeju. Ljubezensko zgodbo Temne rože in diamanta lahko beremo tudi kot zgodbo o starših in otrokih in bi se lahko zgodila kjer koli in kadar koli v zadnjih dvesto letih. Kosti zemlje so zgodbe o čarovnikih, ki so učili čarovnika, pri katerem se je Ged najprej šolal, spoznamo Ogiona Tihega. Iz njih izvemo, da potresa ne more zaustaviti en sam mag. O času, ko je bil Ged arhimag Zemljemorja, nam pripoveduje zgodba z naslovom Na visokem barju. Zadnja zgodba je zgodba o ženski, o Irian z Waya in se dogaja nekaj let po koncu Tehanu. Zverca predstavlja povezavo med Tehanu in zadnjim romanom v seriji, je zmajski most do Drugega vetra. Pet del sage avtorica zaključi z Orisom Zemljemorja, kjer predstavi dežele, njihovo zgodovino, jezike, ljudi in njihov način življenja, čarovništvo in magijo Arhipelaga.
Objavljeno: 08.08.2016 13:06:34
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:31:04
Spet je deževalo in realbijskega čarovnika je strašansko mikalo, da bi malo začaral vreme, čisto malo, toliko, da bi se dež pomaknil na drugo stran gore. Trgalo ga je v kosteh. Hrepenele so po soncu, ki bi razgnalo oblake, posijalo skozi njegovo meso in iz kosti pregnalo mraz. Seveda bi lahko uporabil čar proti bolečini, a z njim bi jo le za nekaj časa skril in nič drugega. Za njegovo nadlogo ni bilo zdravila. Stare kosti so potrebne sonca. Čarovnik je stal na vratih svoje hiše, med njeno temno notranjščino in z dežjem napojeno zunanjščino, ter sam sebi preprečeval, da bi uporabil čarovnijo, in se jezil sam nase, ker si to preprečuje in ker si to mora preprečiti.
Nikoli ni zaklel – ljudje z močjo nikoli ne kolnejo, to ni varno, pač pa se je globoko, kašljajoče odhrkal; slišalo se je kot renčanje medveda. (Str. 173)
Citati
(0)Kritike
(0)- zlata hruška (2012)