Zgodbe z afriških in azijskih dvorišč

“Ko sem stopal proti hišicam, so se me najbolj razveselili otroci. Tekli so mi naproti in kričali, nato pa poskakovali okrog mene, kot da je v vasico prišel Božiček. Le ena deklica je stala ob strani. Naslonila se je na leseni plot in me pogledovala izpod čela. Črne lase je imela spete v kitke. Temno rdeča, raztrgana in umazana jopica ji je segala do kolen. Obute je imela rumene škornje z rožicami ob straneh. Stara je bila največ šest let. Sicer pa je z izgledom v Etiopiji tako, da so otroci marsikje še vedno podhranjeni in kažejo precej manj let, kot jih imajo. Na ograjo se je naslanjala kot bodoča princeska in sramežljivo pogledovala proti meni, kot da mi hoče povedati, da je ona tista, zaradi katere sem jaz, kraljevi odposlanec, prišel v vasico z izgubljenim Pepelkinim čeveljčkom. Stopil sem do nje in jo prijel za dlan. Brez besed mi jo je podala in skupaj sva šla dalje. Njene bele očke so sijale. Vedela je, da bom ugotovil, da je ona Pepelka. Ponosno je stopala ob meni. Iz nosa ji je visel smrkelj, na njem pa je bilo črno od muh. Počepnil sem ter ji z vodo in robcem očistil obraz. Žarela je od zadovoljstva. Drugi otroci so stali ob strani in se z njo veselili.” (str. 55-56)