Živali iz gmajnice

»Le kje je Lisjak?« je s prizvokom zaskrbljenosti vprašal Jazbec. »Sploh ga ne vidim.«
Napenjal je oči, da bi zagledal svojega prijatelja, in naredil nekaj korakov vzdolž brega, potem pa se vrnil in se odpravil v drugo smer, z zbeganim izrazom na obrazu.
»Lisjak!« je zaklical. »Si v redu? Ne vidimo te.«
Edini zvok, ki mu je prišel na ušesa, je bilo nenehno pljuskanje, ki se ni poleglo, vse odkar so zabredli v vodo.
»Lisjak!« je zaklical še enkrat, še glasneje. »Kje pa ste? Kunec! Podlasica! Me slišite?«
Na njegove klice je odgovoril nerazločen glas kdove koga. Razumel ni niti besedice.
»Kaj praviš?« je zavpil. »Ne slišim te.«
Tedajci je iz teme pomolela Podlasičina glava, z njo pa so priplavale še veverice.
»Maj…čkeno težavic … imamo,« je rekla vsa zasopla, ko je priveslala bližje. »Kunci so se … splašili. Plavajo … sem ter tja, samo tja ne … kamor bi bilo treba. Lisjak … jih skuša … pomiriti. Veverice so zdaj … v redu.«
Jazbec je kunce na tihem pošteno opsoval.
»Pa bo zmogel?« je vprašal Podlasico, ko se je skupaj z vevericami, ki so osramočeno pobešale poglede, pridružila druščini.
»Nisem čisto prepričana,« je odvrnila Podlasica. »Utrujen je že. Rekla sem mu, naj jih pusti, pa noče.«
»Čisto njemu podobno,« je tiho rekel Jazbec. »Mogoče bi mu moral iti pomagat,« je dodal. In se je odzibal dol k vodi.
»Grem še jaz! Dober plavalec sem!« je zaklical Krt.
Potem pa je Zajec nenadoma zavpil: »Tamle so!«
Glave kuncev in Lisjaka so se končno prikazale. Lisjak je plaval za njimi in se na vso moč trudil, da bi jih obdržal v pravi smeri; kajti celo še zdaj je kunce obsedal tako brezglav strah, ker so se znašli v globoki vodi, da nikomur od njih ni uspevalo plavati naravnost.
Utrujeni Lisjak je že ves utrujen z divjimi zamahi odplaval do enega izmed kuncev, ki je sili stran od skupine, a se je takoj zatem, ko je tega spravil v red, zagledal drugega na drugem koncu, ki je začel plavati nazaj na oni breg.
Jazbec in drugi, ki so uspešno prišli čez, kar niso mogli verjeti temu brezumnemu vedenju kuncev in so jih, sočustvovaje z viteškim Lisjakom, začeli jezno nadirati.
»Kam pa rinete? Semkaj morate!« je vpila Podlasica.
»Zakaj pa se obračate, bučmani?« je zaklical še Voluhar s svojim predirnim glaskom.
Cel plaz oštevanja se je vsul na zbegane kunce. Lisjak je proseče gledal živali na bregu, a škoda je bila že storjena. Ob vsem tistem vpitju so že tako in tako živčni kunci do kraja zgubili glavo. Nastala je popolna zmeda, v kateri so vsi plavali križem kražem, se zaletavali drug v drugega in s svojimi brcajočimi telesci potiskali uboge mladiče pod vodo.
Obupani Lisjak je zaplaval na sredo te zmešnjave in skušal segnati brezglave živali k bregu.
Jazbec je še vedno stal tik ob vodi in mrzlično preudarjal, ali naj gre pomagat Lisjaku ali pa bo boljše, če s svojo navzočnostjo še ne povečuje zmede. Pri tem se je mimogrede ozrl proti toku – in se naježil od groze. (Str.: 123-125)