| Žanr | esej |
| Narodnost | slovenska literatura |
| Kraj in leto izida | Ljubljana, 2024 |
| Založba | No!Press |
| Ključne besede | Čustva, Generacijski konflikti, Kultura, Odnos do živali, Popularna glasba, Prijateljstvo, Travme, Zaljubljenost, Zgodovina |
Živalsko mesto je knjiga esejev, s katerimi potujemo po miselnem svetu avtorice Mance G. Renko. Knjigo pričenja prolog, v katerem avtorica med drugim opiše, kako njeni možgani proizvajajo misli o vsakršnih rečeh, znova in znova jo vodijo k razmišljanju in tehtanju o dogajanju okrog nje. Kar je seveda njeno notranje življenje, kot zapiše. Za nas, bralce in bralke, je pomembno, da je vse te misli tudi zapisala in nam jih ponudila v branje. Tako smo dobili knjigo o povsem osebnih in tudi družbeno pomembnih vprašanjih, na katera avtorica odgovarja s svojimi mislimi in referencami mnogih znanih, pa v zgodovini pomembnih ljudi, hkrati pa upošteva tudi zgodovinski, družbeni, politični kontekst. O čem torej Manca G. Renko piše? Piše o kulturi, pop kulturi, filmih, vprašanju spolu, položaju žensk, feminizmu, nasilju (nad ljudmi in živalmi), položaju levice, genijih in pridnih puncah, delu in počitku, potovanjih, živalih, travmah, čustvih, strasteh … O vsem tem piše povezano, bleščeče pomešano v tisto pravo zmes, ki nas nagradi z izjemno bralno izkušnjo. Samorefleksija ob doživetem in zapisanem ni samo njena, postane namreč tudi deloma naša, saj nas eseji galantno vodijo k poziciji, v kateri bralec_ka začne prevpraševati svoje poglede, stališča, izkušnje, doživeto, slišano, prebrano in videno. Avtorica je za nas odprla tudi povsem notranji svet, v katerem je dolgo in vse preveč prostora zavzemala travmatična izkušnja iz otroštva.
Dr. Manca G. Renko je urednica založbe NO!Press, je znanstvena raziskovalka s področja intelektualne, kulturne, transnacionalne, sodobne in moderne zgodovine, zgodovine spola, teorije zgodovin. Je tudi prevajalka, publicistke, moderatorka pogovorov o literaturi.
Objavljeno: 24.01.2025 08:56:33
Zadnja sprememba: 24.01.2025 09:18:34
Stare strukture – od kulturnih institucij preko univerze in zdravstvenega sistema do pokojninskega zavarovanja – tiho razpadajo, a preživele bodo še dovolj dolgo, da bodo (od)služile boomerjem in starejšim predstavnikom generacije x. Generacije, ki sledijo, mlajši del generacije x, milenijci in zoomerji, se zavedajo, da zanje ne bo ostalo nič več – oziroma jim bo ostalo točno toliko, kolikor jim bodo zapustili starši – če bodo imeli srečo, lastniško nepremičnino (in okoljsko krizo povrhu). Rešitev morda lahko prineseta le špekulativnost in tveganje – in le kdo se bo v to podal tako brezglavo kot generacije, ki nimajo izgubiti ničesar. Iz obstoječih struktur so se lahko naučile, da je kapitalizem veliko pretvarjanje, fake it til you make it ali v naši regionalni različici nema se – glumi se.
(str. 59)
