Živela bom
Žanr | avtobiografski roman |
Narodnost | nizozemska literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2023 |
Založba | Mladinska knjiga |
Zbirka |
Kapučino |
Prevod |
Stana Anželj |
Ključne besede | Družina, Etnični odnosi, Islam, Ženske |
Nič več ji ne more do živega!
Lale Gül je mlada nizozemska pisateljica turških korenin. V avtobiografskem prvencu je razgalila svoje življenje, ujeto med dve različni kulturi: na eni strani tradicija muslimanske družine, kjer je ženska ujeta v spone družine, daleč od svobode, na drugi strani pa posmeh ljudi, ki se iz vsega tega norčujejo. S svojim odkritim pisanjem o prej navedenem je avtorica dvignila veliko prahu, različnih polemik, nizozemska islamska skupnost jo je odkrito obsodila. Knjiga je postala uspešnica, avtorica pa je zanjo prejela več priznanj in nagrad.
Büsra je glavna junakinja te zgodbe, ki skupaj z družino živi v turškem predelu Amsterdama, v dveh majhnih stanovanjih. V enem od njih živita skupaj z babico, ki je zaradi trpljenja popolnoma otopela in se ji ne ljubi več, z Büsro sta na isti strani. Babičino stanovanje je varna duplina zaradi katere je življenje s starši, predvsem z materjo, še znosno. Büsra se šola, je nadarjena učenka, ob študiju dela, kar je za dekleta iz njene skupnosti neobičajno. Ima tudi fanta, za katerega nihče ne ve, ker ni turške narodnosti.
“Mogoče je veličina mojega obstoja v priznanju tragike mojega stremljenja po nemogočem.” se avtorica sprašuje v svoji pesnitvi. Grenko-sladko spoznanje: na eni strani pridobiš, na drugi izgubiš.
Objavljeno: 06.06.2023 12:33:58
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:52:47
Zaradi vseh teh dvomov sem z leti postajala vse bolj progresivna in svobodomiselna muslimanka, ki se ne strinja z vsemi pravili in zagovarja, da je treba upoštevati duh časa in kontekst. Kot nekakšna orientalistka. Kot sem zasledila na You Tubu, tako na naš nauk gledajo levičarski Turki. Odleglo mi je: končno skupina, ki se jilahko pridružim, s katero se identificiram. Na koranski šoli sem se dotlej počutila kot posebnica. Ko sem nekega dne v mošeji oznanila, da se z ruto ne strinjam in je raje ne bi nosila, da se mi zdi v teh časih to nepotrebno in povrhu še nepošteno, ker lahko fantje tudi v toplem vremenu nosijo, kar hočejo, me je zoprna učiteljica brezsrčno okarala: če ne bom hitro vzela besed nazaj in jih javno obžalovala, bom avtomatično odpadla od vere. Le kako si drznem? (str. 175)