Živi pesek
Žanr | kriminalni roman |
Narodnost | švedska literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2019 |
Založba | Mladinska knjiga |
Zbirka |
Krimi |
Ključne besede | Družina, Mladostniki, Odnosi, Umori |
Malin Persson Giolito je švedska avtorica. Pisati je začela po tem, ko so jo, v sedmem mesecu nosečnosti, po desetih letih dela odpustili iz odvetniške pisarne. Njen roman Živi pesek, je prejel nagrado za najboljši skandinavski kriminalni roman. Sledi mednarodni uspeh, kasneje pa tudi snemanje kriminalne serije. Svoje znanje iz odvetniške pisarne je odlično vnovčila. Posebej velja omeniti izjemno psihološko oznako junakov. Zgodbo govori osemnajstletna Maja, ki je obtožena pokola v gimnaziji, ki se nahaja v najprestižnejši stockholmski četrti. V pokolu sta umrla tudi njen fant Sebastian in najboljša prijateljica Amanda. Devet mesecev po pokolu se proti Maji začne sodni proces, med sojenjem pa se Maja v mislih vrne v mesece pred pokolom. Vse se je začelo, ko se je zaljubila v Sebastiana, karizmatičnega, a težavnega fanta. Sebastian je odraščal v hiši z lastno plažo z belim peskom, ki so ga pripeljali z letalom in ladjo iz nekdanje francoske kolonije. Žal pa je vedno bolj tonil v svet drog in alkohola, zaradi česar je imel tudi psihične težave. Maja mu skuša pomagati, a tega ne zmore sama. Počasi, medtem ko se poglablja njuna vez s Sebastianom, Maja izgublja stik s starši in prijatelji, ki enostavno ne slišijo njenih klicev na pomoč. Situacija se zaostri do te mere, da je samo še vprašanje časa, kdaj bo do konca počilo. In to se seveda tudi zgodi. Se je Maja po naključju znašla v središči tragedije ali je hladnokrvna morilka? Gre za izjemen kriminalni roman, ki nam da vpogled ne samo v dogajanje na sodišču, temveč predvsem odkriva tisto stran, ki med sodnimi procesi ostaja vedno zakrita. Nikoli namreč ne vemo, kaj se med procesom dogaja v glavah obtožencev in kaj jih je privedlo do tega, da so, če sploh so, naredili neko kriminalno dejanje, V tej knjigi je vse Majino razmišljanje o samem dogajanju pred in po pokolu opisano izjemno in če se poglobimo v njeno razmišljanje, obtoženko, v tem primeru osemnajstletno Majo, spoznamo v popolnoma drugačni luči, kot jo vidijo mediji ali prisotni na sodišču. Za konec pa še tale citat iz knjige: “Morala bi reči, da se je najprej zgodilo x, potem y in se razmahnilo v ž. Nisem bila jaz kriva, jaz sem nedolžna. Ali Jaz sem kriva. Nisem nedolžna. A ne morem. Vsi me sovražite zaradi tega, kar se je zgodilo, a jaz samo sebe sovražim še bolj, ker ne morem pojasniti. Pojasnila ni. Popolnoma neresnično je.” Je res v življenju vse lahko samo belo ali črno? Kaj pa, če je sivo?
Objavljeno: 11.05.2019 16:58:45
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:39:02
“Pojdite vi prvi. In pogreznila sem se naravnost v živi pesek. Pogledala sem eno od deklet – tista najbližje meni je imela luknjo v najlonkah, bilo je pretoplo zanje – in začelo se je. Odložila je pijačo, noht na palcu si je pogrizla do kože in želela sem si, da bi me pogledala, vendar ni hotela. Ko bi me vsaj pogledala, ko bi vsaj videla njene oči, da bi postala resnična, prava oseba, nekdo, ki nekaj šteje, pa bi se lahko razjezila, razžalostila, znorela od ljubosumja, in odvihrala, vendar se je izmikala mojemu pogledu in odšla v sobo z drugima dvema, jaz pa sem se pogrezala vse globje. Vohala sem njen poceni parfum in znoj, vendar nisem naredila ničesar. Nisem kričala, nisem jokala, ničesar nisem mogla, ker bi se sicer utopila. Sebastian je šel v sobo, potem ko so Dennis in njegovi prijatelji odšli iz nje, kar je bilo po moji oceni približno dvajset minut pozneje. Nisem vprašala zakaj. Nisem rekla, naj tega ne počne. Nisem jokala. Labbe in Amanda sta ravno prispela. Preden je Sebastian zaprl vrata, se je obrnil in me pogledal. Njegove oči so bile temne in že mrtve.” (str. 385)