Življenje na tirih

Katalonski pisatelj Ramon Erra v zbirki kratkih zgodb vabi na potovanje. V dobesednem pomenu besede, pa tudi domišljijsko. Na tirih, na železniških postajah ali na potovanju na sploh se lahko pripetijo mnoge reči. Naključna srečanja, naključni dogodki, ki so vsak zase lahko ključni za začetek, za vznik zgodbe. Železniška postaja na primer, gromozanska, že na prvi pogled neobvladljiva kot celota, lahko skriva v sebi številne zgodbe. Zgodbe ljudi, ki jim je stavba zatočišče, ali takih, ki iz nje zgolj »bežijo«, da bi se otresli lastnega nemira in nemoči. Kot pravi avtor sam, človek na začetku potovanja, ko vstopi v vlak, za sabo pušča neko zgodbo in se predaja novi. Naključna srečanja z neznanci dajejo snov za takšne nove zgodbe. Ali se ti nekdo zaupa, ali se ti zaupaš drugemu. In sta olajšana, tako eden kot drugi. Ni važno, kakšno bo nadaljevanje, kakšen bo konec. Pripovedovalec se poigrava z bralcem in njegovo domišljijo. Konci največkrat obvisijo v zraku in ravno v tem je čar. Da bralcu z majhnimi namigi na kraje, po katerih se je nekdaj sam potepal, vzbudi domišljijo. Ravno toliko, kolikor je treba, da bo nato bralec nadaljeval sam. Morda bo kdo jezen, morda bo avtorja obtožil, da se iz njega norčuje. Mu podtaknil netaktnost, mu očital, da ga je pustil na cedilu. Ko je zgodba najbolj napeta, se namreč konča. Vsak naj zdaj nadaljuje sam, iztočnica je, pisatelj je naredil prvi korak, vse ostalo je prepuščeno bralcu. V tem je seveda srž pripovedovanja. Erra ne potuje le z vlakom, čeprav se največ zgodb zaplete ravno na železniških postajah ali v kupejih. Bolj važno od samega prevoznega sredstva je potovanje samo. Ker pa je potovanje kot tako lahko naporno ali dolgočasno, ga je najlažje obvladati z domišljijo. Kaj neki počne na postaji fantič enajstih let, čigar zunanjost ni nič kaj v skladu s trenutno modo? Kakšno zvezo imajo relikvije Svetih treh kraljev z mokrimi moškimi nogavicami? Ti lahko misel na likalnik, za katerega ne veš, ali si ga pustil vključenega, pokvari potovanje? Kaj neki počne starka z majhno deklico na ladji, ki so ji v razburkanih valoviš še vešči mornarji komaj kos? Naključna srečanja, ki se kdaj tudi ponovijo, skrivajo v sebi čudne zaplete in razplete. Nikoli dokončane, če je bralec le dovolj odprt in pripravljen, da se z avtorjem odpravi na potovanje. In zna tudi sam dovolj odprto opazovati svet, s čimer si ustvari svojo zgodbo ter iz malenkosti predvidi nadaljevanje. Vsakdo, ki vsaj malo pozna svetovno književnost, bo lahko kaj hitro opazil, da pisatelj pozna in obvlada svetovno literaturo, kar pa seveda mora biti ena izmed bistvenih lastnosti dobrega pripovedovalca. Erra je prav za to zbirko leta 2011 prejel nagrado za kratko prozo, poimenovano po znameniti katalonski pisateljici Merce Rodoreda. Zgodbe za bralce, katerih radovednost ni vsiljivo neposredna, ampak si znajo iz drobnih namigov celoto ustvariti sami.