Življenje se začne v petek
Žanr | družbeni roman |
Narodnost | romunska literatura |
Kraj in leto izida | Maribor, 2017 |
Založba | Pivec |
Zbirka |
Branje. Proza |
Prevod |
Aleš Mustar |
Ključne besede | Časopisi, Romuni |
Potovanje v času
Ob prehodu v 21. stoletje se je zrenju v prihodnost pritihotapila tudi precejšnja mera strahu. Na pragu 20. stoletja pa so ljudje to simbolično spremembo, ki seveda ni bila tako velika kot ob menjavi tisočletja, dojemali nekoliko drugače. Pod vplivom razvijajoče se znanosti in tehnike so v prihajajoče stoletje vstopali z veliko mero evforije in vere v boljše življenje, ne sluteč seveda, kaj jim bo stoletje svetovnih vojn in totalitarizmov prineslo. A da ne bomo zašli, roman sodobne romunske pisateljice ostaja v 19. stoletju, natančneje v Bukarešti dobrih štirinajst dni pred začetkom leta 1898. Romunsko glavno mesto se živahno razvija v velemesto in medtem ko se Bukarešta blešči v zimskem soncu, časopisi tekmujejo z objavljanjem novic. Za umore Jacka Razparača ljudje počasi izgubljajo zanimanje, v ospredje prihajajo druge senzacije, kot sta Röntgenovo odkritje žarkov, ki pokažejo notranjost telesa, ter novoletna loterija, ki obeta velike dobitke. In vedno aktualna domača črna kronika. Dvoboj s smrtnim izidom uglednega meščana in direktorja časopisne hiše sproži potrebo po zakonu, ki bi prepovedal tovrstna obračunavanja, domišljijo prebivalcev pa burita tudi moška brez dokumentov, ki so ju nedaleč narazen našli v predmestju. Enega težko ranjenega in umirajočega, drugega pa nezavestnega in kasneje zmedenega. Preživeli neznanec, ki s seboj prenaša zaklenjeni kovček, ne pozna svoje starosti in verjame, da je po poklicu novinar. Njegova usoda zanima tudi druge junake romana, na primer osemletnega postreščka, celotno družino zdravnika, ki ga je pregledal, in seveda policijskega komisarja, ki je moral svoje delo opravljati v času, ko še ni bilo dokazano, da posameznikov prstni odtis ostaja enak vse njegovo življenje. Ali med obema moškima obstaja povezava? Ioana Pârvolescu seveda ne odgovori le na to vprašanje, ampak nas popelje v družbene razmere Bukarešte obravnavanega časa ter pričara vsakdan njenih prebivalcev. Pri vsem skupaj pa ne pozabi na ščepec fantastike.
Roman sodi v projekt založbe Pivec z naslovom Utrip evropske literature, v okviru katerega izdajajo avtorje, ki so prejeli nagrado Evropske unije za književnost.
Objavljeno: 06.09.2017 13:23:53
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:34:43
“Odprl sem oči in pogled mi je zasužnjil najbolj osupljiv prizor, kar sem jih kdajkoli videl. Sonce je bilo zgoraj. Svetloba je objemala živahno ulico: Kočije, v katere so bili vpreženi pari bleščečih konj, voz z volovsko vprego, ki se je šibil pod ogromnim sodom, cize, razburjeni kočijaži, eno- ali dvonadstropne hiše z okni, v katerih se je lesketalo sonce, trgovine z napisi v veselih barvah. Videti je bilo, da vsi nosijo enaka oblačila, ujemali so se drug z drugim. Ženske so nosile klobuke z rutami, dobro zavezanimi pod brado, vse zelo vitke okrog pasu v težkih, do tal segajočih oblekah, moški s trdimi klobuki in palicami, dva častnika z našitki, ki sta pozdravila nekoga v kočiji, vrvež, vesel trušč s topotanjem konj, ki ga je blažil sneg, kriki kočijažev, zvonjenje. Sneg na cesti je bil umazan, videti je bil kot pepel, pomešan s kopiti, pločniki pa so bili beli. Počutil sem se spočitega in veselega.” (str. 39)