Življenje: smrtno nevarno!: dr. roman
Žanr | družbeni roman |
Narodnost | slovenska literatura |
Kraj in leto izida | Žiri, 2021 |
Založba | A. Klančar |
Ključne besede | Koronavirus covid-19, Osebna rast, Samopomoč |
Zgodbo je Apolonija Klančar pisala v času pandemije in ukrepov, ki so bili vse prej kot prijetni. Na prvi pogled gre za roman o bolniku Primožu Bogatiniju, ki so mu zdravniki zaradi glioblastoma, hitro rastočega možganskega tumorja, napovedali le še nekaj mesecev življenja. Za njim je uspešna kariera, materialno ima vsega in še preveč, v družbi je spoštovan in ugleden … V njegovi duši pa vladajo nemoč, brezup in strah. Hromeči strah.
Zdi se, da je vsega konec, za nameček pa se tudi Primož znajde v vrtincu koronakrize, ki je zaprla službe, omejila gibanje in nasploh zasejala strah v vse pore bivanja. In tu nastopi glavna junakinja romana. Zdravnik Primožu omeni, da v Žireh živi gospa Zofka, ki ima neverjeten dar, da s svojim znanjem pomaga ljudem, nad katerimi je sodobna medicina obupala. Kako? S tem, da jih opolnomoči, da si znajo pomagati sami, pomaga pa jim tudi z določenimi tehnikami in vajami, da ponovno najdejo v sebi voljo, smisel, veselje do življenja ter predelajo stare travme in zmanjšajo nivo stresa.
Zapisana zgodba je v resnici veliko več kot le leposlovje. Pisanje je deloma avtobiografsko, saj ima tudi avtorica za seboj neverjetno življenjsko zgodbo. Leta 2003 so ji diagnosticirali raka ščitnice, jo operirali, nato pa je stvari vzela v svoje roke – dobesedno. Sedaj pomaga mnogim, ki se znajdejo v brezizhodnih situacijah in uradna medicina zanje ne zna poiskati rešitev.
O njenem delu lahko več izveste na njeni spletni strani https://apolonijak.si/, v knjižni obliki pa je izdala tudi dva priročnika Pozor(nost)! in Matematika steče! ter avtobiografsko pripoved Vsi moji otroci in njihove mame. V spremni besedi h knjigi njena sokrajanka Milena Miklavčič zapiše, da smo bralci »takšni in drugačni, zato nekateri od prebranega odnesejo veliko, drugi košček čokolade, tretji pa le papirček, v katerega je bila zavita.«
Na nas je, koliko bomo znali prebrati med vrsticami in vzeti usodo v svoje roke.
Objavljeno: 10.08.2023 12:52:32
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:53:41
Zofkin hobi so bili tuji jeziki. Dobro je poznala izvor izrazov« iatrogen« in »kolateralen« – naj so zveneli še tako skrivnostno strokovni, vedela je, kaj v resnici pomenijo. Nekoč so jo vprašali, kako si drzne delati s klienti, nad katerimi je sistem dvignil roke. »Gospa Zofka, ste genialni ali nori?« jo je pol za šalo, pol zares izzval gospod, ki je vodil intervju. »Nora, a z genialnim orodjem,« mu je nonšalanto odgovorila. Le kaj bo s Primoževim tumorjem? Seveda si je želela, da okreva, in to popolnoma. Bo dovolj modra, da najde prave gumbe in njegovo telo naredi čudež. In še pomembnejše: si Primož želi ozdraveti?
Str. 138-139