Zjutraj ob sedmih
Žanr | družbeni roman, družinski roman (tudi rodbinski) |
Narodnost | angleška literatura |
Kraj in leto izida | V Ljubljani, 1974 |
Založba | Cankarjeva založba |
Prevod |
Olga Ratej |
Ključne besede | Angleška kultura, Družinski odnosi, Ljubezen, Morala, Otroštvo |
Družinsko življenje in zgodbe posameznikov skozi oči radovednega in nagajivega dečka - nežno, toplo in dišeče
Roman angleškega pisatelja nam odstre vsakdan družine Pentectos – treh generacij, ki krmarijo skozi življenjske prilike in neprilike nekje na angleškem podeželju. Osrednji junak zgodbe je mali Gaylord, navihani deček, ki svet odraslih buri s svojimi neugnanostmi, toplino in obilico ljubezni. Viharno pretresa vsakdan svojega deda, stare dedkove sestre, svojih dveh neporočenih tet in seveda mame in očeta. Vsak od likov ima svoje težave, ki jih Gaylord zaznava z otroškimi oči in otroškimi komentarji, ki člane družine in njihove zgodbe slikajo v humorni luči. Avtor nam tako odstira svet pravljično nedolžnega otroštva, ki pa ne more uiti neprijetnostim in nenazadnje niti človeški zlobi ter maščevalnosti. Bo Gaylord, kljub izzivom, ki mu jih prinaša življenje, zrasel v moža, ki bo (kot upa njegov oče) dober, ponosen, pravičen in sočuten? Avtor temu pritrdi v poetično-optimističnem zaključku romana, ki tudi v nas budi upanje, da bo s človeštvom še vse v redu.
Objavljeno: 08.03.2016 17:23:00
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:29:27
“Ko je May čez nekaj tednov pospravljala moževo pisalno mizo, je našla list papirja, na katerem so bile – kakor pesem – razvrščene štiri vrstice:
Onkraj prižgane svetilke – zvezde.
Onkraj tonečega sonca – krilati angeli.
Za spako nasilja – obraz ljubezni.
Za obrazom ljubljene – božje obličje.
Šla je iskat Jocelyna. Našla ga je pred skednjem, sekal je drva. “Si to ti napisal?” je vprašala.
Pogledal je k njej. “Ja.”
Sedla je na tnalo. “Pa verjameš v to, navkljub vsemu, kar se je zgodilo Gaylordu, in vsemu drugemu?”
“Ja,” je rekel. “Zato sem tudi zapisal.” Gledal jo je in se smehljal. “Pa ti, ali verjameš?” je vprašal.
“Če ti,” je odgovorila, “tudi jaz. Zakaj jaz verjamem vate, Jocelyn.”
(str. 176)