Zlati ptič na kobrini glavi
Žanr | potopis |
Narodnost | slovenska literatura, srbska literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2002 |
Založba | Cankarjeva založba |
Zbirka |
S poti |
Ključne besede | Družbeno okolje, Odnosi, Zgodovina |
Pavle Rak je filozof, pisatelj in popotnik, ki živi v različnih svetovih med Kranjem, Beogradom, Parizom in Peterburgom. Življenjska pot pa ga je kot novica za dve leti zanesla tudi na sveto goro Atos.
V knjigi se z avtorjem sprehajamo po različnih pokrajinah, kjer ne občudujemo le lepot in stvaritev človeških rok, ampak se poglabljamo v njegova opažanja sprememb in primerjav človeške družbe v različnih okoljih. Potovanje se pričenja v Carigradu, kjer opisuje blišč stavbarstva nekdanjega cesarstva in razkroj njegovega duha. Srečujemo se z razliko grškega in turškega sveta, ki se tako trudi biti drugačen od drugega.
Pot nas potem vodi preko držav stare zahodne in severne Evrope, njene kulture in pristanišč. Sledimo mu preko meja nekdanje železne zavese, kjer se srečujemo z razkrojem družbe predvsem pa gospodarske obubožanosti v času po razpadu sistema. Nato zaidemo na Balkan v čas po koncu še ene od vojn po razpadu skupne države. Na koncu pa odpotujemo še na vzhod, v Indijo in Nepal, kjer se srečamo z najbolj pisanim in kaotičnim, a še duhovno polnim okoljem.
Branje bo zanimivo vsem, ki jih na potovanjih ne zanimajo klasični potopisi z opisi tega kar je avtor videl in doživel, pač pa psihološki in filozofski komentarji stanja družbe ter njenega kulturnega in duhovnega okolja.
Objavljeno: 08.11.2018 08:15:54
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:37:47
Nihče ne moli tako predano kot te žene. Tudi velikim puščavskim asketom, »podvižnikom«, le redko uspe iz svojega glasu, svojih obrazov odstraniti prav vsak, čeprav še tako majhen znak nebeške življenjske sile, sled predvčerajšnje borbe z dežjem ali vetrom, brazde, ki jih je na posušeni koži zapustilo sonce. Tukaj pa, pri teh menihinjah, se je od vsega človeškega ohranila le še lepota, lepota, ki rešuje svet, lepota umitega srca. Zares, zares vam pravim, tisti, ki ni doživel molitev vzornega ženskega samostana, ni izmeril brezmejne možnosti človeške vdanosti nebeškemu.
Zvečer se po ulici plazijo avtomobili in zaman iščejo prazen prostor, kamor bi se lahko vrinili. Pred kratkim so med njimi začeli križariti visoki turistični avtobusi, predvsem iz Nemčije. Upokojenci, na varnem in prilepljeni k oknom, zijajo v življenje velemesta. Vodič jih po zvočniku obvešča, da avtobus pelje skozi mestno četrt, ki je novo središče boemskega in umetniškega življenja – umetniškega življenja, ki ga nihče od teh na hitro v avtobuse stlačenih ljudi ne bo videl.