Zločin in ljubezen

Petra je podjetna novodobna ženska. Odloči se, da bo iz propadle založbe naredila založbo z bajnim zaslužkom. Zaslužek s knjigami je zanjo čisto mogoč, le prave ljudi moraš imeti na kupu. Take, ki jih je lahko prepričati, predvsem zaradi čustvenega zanosa nad knjigo, ki njim pomeni mnogo več, kot samo predmet, da zaradi ubadanja s knjigo lahko postaneš oziroma si boljši človek, tisto nekaj več, kar te gradi v notranjost. Za Petro so knjige stvari, ki jih je možno prodati in z njimi zaslužiti. V službo vzame mladega sodelavca Petra, ki po njenih navodilih vodi akcijo, k sodelovanju povabi še upokojenega literarnega urednika, pisatelja Aleša Seliškarja in pisateljico Majo Meden pa nagovori k pisanju za založbo na poseben, provokativen način. Pri ljudeh, ki obiskujejo knjigarno in pasejo oči na Seliškarju in Medenovi, ki preživljata pisateljske dni v steklenih kletkah, se sproži val nakupovanja njunih prejšnjih del, rezervacij za nakup romana Zločin in ljubezen, ki naj bi nastajal, sproži pa se tudi tisti odziv množic, ki ga poznamo iz sodobnega informacijskega časa, ko je vse dostopno vsem. Odziv torej, ki prinese mnogo informacij o Medenovi in Seliškarju, pa najsi gre za resnice ali laži. Odziv, ki ga je potrebno zajahati, kot deskarji zajahajo največji val in potrebno je zdržati na njem, dokler traja. Prodajati, prodajati in še enkrat prodajati. Nova doba, in z njo tudi Petra, je pač slepa za človekovo notranjost, kjer ždijo čustva, občutki, umirjenost, skromnost, zgodovina, iz katere se nihče noče več učiti, če se sploh kdaj kdo je.
Do sedaj smo se že navadili, da so romani Romana Rozine nekaj posebnega zaradi različnosti, ki ni samo vsebinska, tematska, ampak tudi slogovna. Zločin in ljubezen je nenavaden roman, a ravno zato je tudi roman, ki navdušuje. In opozarja na medsebojne odnose ter pomen knjige, pisateljevanja, dobre literature v družbi, zajeti v vse bolj divji tempo.