Zmaj

Piše Petra Koršič

Meta Kušar: Zmaj

Meta Kušar je po pesniških zbirkah Madeira, Svila in lan, Ljubljana, Jaspis, Vrt in Azur objavila novo knjigo Zmaj (Litera, 2021). Na začetku in koncu pesmi Zdravilna hrana preberemo: »Ne uporabljam pravih besed. Divje živali so poskakale vame. […] Zgodi se samo tisto, kar se lahko zgodi. Kosti mi pokajo, kadar ne uporabljam pravih besed. Srce mi cveti, kadar se mojemu jeziku dobro godi.«

Meta Kušar odpre sedmo pesniško zbirko s citatom slovenskega etnologa Damjana J. Ovseca o zmaju in bralca že na začetku posvari, da stalno misliti nase človeka zaustavlja. S tem nas napoti v knjigo 51 pesmi drugačne perspektive, v katerih misel izreka prvoosebna subjektka v prisotnosti ogovorjenega v obliki moškega slovničnega spola in se nanj obrača z vprašanji. V Zmaju imajo vprašanja pomembno mesto in lahko bi pesniško zbirko označili za poezijo izrekanja skozi vprašanja. Vprašanja bodisi spregovarjajo prek vprašalne oblike in tako nosijo sporočila bodisi učinkujejo kot ubesedena bližina med govorko in ogovorjenim. Pa čeprav v pesmi Razdalje preberemo že na samem začetku, da: »Med človekoma so razdalje. / Noben most jih ne skrajša.« Pesmi niso most, so pa najnovejše pesmi Mete Kušar svojevrstni koraki do drugega, odpirajo prostor, prostor za drugega in za glas drugega, s slutnjo, z verjetjem, da je. In čeravno v zbirki vseskozi beremo monološko govorico, ne slišimo le enega glasu. Od vprašalnic za preverjanje oziroma potrditev prisotnosti in/ali pozornosti drugega, npr. »Saj veš« (iz pesmi Sladki valčki) do retoričnih vprašanj à la (v slogu) »Zakaj se v življenju uresničujejo želje / po tem, ko je njihov čas že mimo?« (v pesmi Binkoštna nedelja).

Sedma zbirka Mete Kušar Zmaj je ena bolj vznemirljivih knjig zadnjih let. Vsebinsko bogata, po svoje lapidarna, v bralskem procesu interaktivna. Knjiga, na katero zlahka legaš, ko premišljuješ o razsežnostih misli, modrosti, kot na primer (iz pesmi Ponoči): »Spomin je v redu, preteklost so mrtvi konji. /…/ Konec je težka iluzija.« Ali pa vedno aktualna misel iz pesmi Drevored: »Imunski sistem je moder in zlu ne odgovarja.« Ali pa premislek o bogastvu brez besed s konca pesmi Taki majski dnevi, kjer preberemo tudi tisto resnico o srčni vezi – da je čudovita, ampak ne traja. Med verzi Mete Kušar se lesketa tudi kritična misel, kot so cirkoni za srake, lahko bi rekli: nič hudega sluteč, čeprav je lesket zaradi ostrine. To je poezija, ki stavi na »tople pesmi« in nikakor ne na kokainsko strast, kakor bi imenovali barbarske verze, če malo prebesedimo citat z začetka pesmi Četrtek: »Preveč boli, / kadar se strast vali v barbarskih verzih / kot kokainska šala.«

Sestavni del knjige je tudi spremna beseda filozofa Deana Komela. Vedno bolj odločno nisem pristašica spremnih besed za pesniške zbirke. Vse bolj si jemljem suverenost, da jih ne preberem. Pogosto mi odpirajo neki svet posiljeno s teorijo, ki jo tedaj pišoči študira ali celo nima velike povezave s samimi pesmimi. Tokrat na srečo ni tako. Komel ne razkazuje svojega znanja, ampak prijazno pripravi gnezdece za te zanimive pesmi. Pesmi si ne jemlje v interpretacijo ali pod drobnogled, ampak pojasni pesniški položaj in razleganje glasu nekoliko drugače od mojega branja knjige, zatorej naj navedem košček: »Pesniški položaj je zadan iz razleganja glasu, ki zrcali lego sveta. Odeva razodevanje sveta, iz katerega se jemlje mera, ki išče samo sebe in se vrti kot v odprtem krogu.« Kot »Pesniški krog« Komel tudi naslovi svoj zapis.

Po tem ekskurzu k besedam »knjigi na pot« se povrnimo v samega Zmaja. Če se vprašam, kako Meta Kušar v Zmaju obdela pesniško snov, si lahko odgovorim z njenimi verzi v pesmi Enaintrideseti januar. Ars modus operandi te pisave je #v kanglici nositi v podzemlju zapisano, srce loviti v besede#. Še več, v drugi polovici knjige se opazi, da je vprašanj manj ali jih ni in namesto nagovornega »ti« je v pesmi Srce veselo »obisk«, ki, kakor pravi subjektka, po francosko izgine oziroma katerega odhod subjektka vidi po stopinjah v snegu. Torej se perspektiva razširi z ogovorjenega na tretjo osebo ednine moškega slovničnega spola. To poudarjanje slovničnega spola ima svoj namen, seveda. Ni treba, da bralka ali bralec postavi enačaje, in ni nujno, da je od »ti« do »on« razkorak – vsekakor je prisotna neka razsežnost, bodisi bog, dobro, zmaj, presežno. »Bog nima zob«, preberemo na strani 42, a je subjektko ugriznil na začetku pesmi Zima.

Nevsiljiva, a opazna prisotnost kozmičnih zakonov govorko popelje tudi do živali, do rastlin na vrtu. Vrt je pri Meti Kušar vsakič znova konkreten vrt, po moje kar njen vrt, a obenem s samim obstojem in v odnosu do pesnice ta vrt prehaja v figurativno, v simbolno dimenzijo. Resnice in modrosti, ki jih posadi pesnica v knjigo Zmaj, so dozorele tudi med delom na vrtu, dobesedno in v prenesenem smislu, namreč metaforika, prispodobje pričata o tem, da gre za avtentično njene, med gredicami narejene misli, verze, domislice. Presunljivo je vprašanje, ki zares to ni, torej je retorično, na strani 43 v pesmi Kozmos: »Kdo tolaži nespeče živali, kadar nemo trpijo?« Ne le, da se razkriva namen knjige v »toplih pesmih«, temveč se v Zmaju razliva tudi kozmična toplina, kakor izvemo v pesmi Na soncu spati po omembi jablan v Tunjicah, kjer je energijski park: »Pijana od dobrega življenja, / ki me vleče k tebi, kakor spanec na soncu / pritegne blage sanje.«

Knjiga je premočrtno močna. Gotovo bo vsakemu bralcu kakšna pesem šibkejša. Meni, na primer, se zdijo tiste lapidarne, čeprav sploh niso tako kratke, boljše od najkrajših v knjigi. Tako mi je povsem ljubka pesem V soboto zvečer ena tistih prekratkih, kot vzklik veselja. Nekatere citirane so po mojem mnenju seveda izstopajoče. Kot modrost nam počasi lahko odzvanjajo tudi vrstice na strani 46 iz pesmi Tesoruccio: »Močno misel glej! / Odpri oči! Bolj je nevarna, bolj je pomembna.« Predvsem povedna in v spoznavnem smislu ključna za sedmo pesniško zbirko Mete Kušar je, poleg uvodoma citirane poetološke, pesem Istega dne na strani 47. Navedla bom samo nekatere verze: »Feminizem lahko manipulira enako kot patriarhat. / Toplo srce, kadar je, žensko in moško, drugemu krila razpre. / Zlo ni pod ključem. Niti doma niti na poljih niti v knjigah. /…/ Kadar človek zares ljubi, je njegov spomin zdravilen. / Človek se loči od zgodovine, / ne zgodovina od človeka.«

In če sem nekje na sredi že izpostavila pomen vrta, tako je namreč tudi naslovljena ona od knjig Mete Kušar, iz leta 2014, nam predzadnja pesem Moj vrtnar sugerira, kdo bi ta ogovorjeni moškega slovničnega spola lahko bil – seveda: VRTNAR. V vseh smislih. Zato vzklik: »Tako kot se meni dobro godi, se mi še ni. /…/ Je to tišina? Je svetloba? A ti čutiš milino?« Meta Kušar sedmo pesniško zbirko zaključi z negacijo, s paradoksom, dvojno izjavo: izjavo in negacijo, s pesmijo z naslovom Um me je zasužnjil, v kateri preberemo »Um me ni zasužnjil. Človekova usoda. / Koliko ust ima človek? Ko jem, ne podčrtujem. / Je zato treba hostijo pojesti?«

Če povzamem, strnem, zakaj je Zmaj ena najbolj vznemirljivih knjig zadnjih let … Preprosto zato, ker je sporočilno bogata, slogovno prečiščena, izpraznjena občih mest, nevsiljivo in ne neprijazno kritična, premišljujoča in z ostrino se sveti, njena ostrina ne straši. Nekje odzvanjata Tomaž Šalamun s široko razprto domišljijo in Dane Zajc z neko svetostjo, ki jo vnašajo ponovitve, jedrnatost, rahlo enigmatični jezik in vseskozi naklon v živo. Predvsem pa ima knjiga avtoričin podpis; kljub temu, da podčrtuje in dela z umom, pesem zasleduje predvsem mehkobo in srce.