Znansopotnika
Žanr | avtobiografski roman |
Narodnost | slovenska literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2023 |
Založba | Rokus Klett |
Ključne besede | Biologija, Znanstveniki, Znanstvenoraziskovalno delo |
Žanr | avtobiografski roman |
Narodnost | slovenska literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2023 |
Založba | Rokus Klett |
Ključne besede | Biologija, Znanstveniki, Znanstvenoraziskovalno delo |
Znansopotnika je življenjska zgodba dveh ljudi, dveh biologov, dr. Marine Dermastia in dr. Toma Turka. Dveh ljudi z istim ciljem. Navdušiti ljudi nad življenjem. Kaj bi sploh lahko bilo bolj pomembnega od tega? Ljudi nad življenjem navdušujeta od otrok v vrtcu do znanstvenikov. Vmes seveda ne smemo pozabiti tudi študentov biologije. Kdo bo to počel v prihodnje, če ne oni? Obema je poleg njunega izjemnega raziskovalnega dela skupno to, da sta, tako je zapisala dr. Marina Dermastia, vedno ‘on assignment’. Oba in z enako mero navdušenja. Če si sam navdušen in je v tebi toliko življenjske energije in želje po komuniciranju v znanosti, ni čudno, da napišeš najboljši evropski učbenik. Tako, kot je zanimanje vzbudil učbenik, zanimanje vzbudi tudi knjiga. Nekaj naslovov poglavij: Zdravljenje rastlinske slepote; Go, go, gators!, Amazing maze of maize (1997-2009); Zbogom in hvala za vse ribe. Da vzbudiš zanimanje, če ga imaš seveda tudi v sebi, je potrebno včasih iti, kot pravi naslov enega od poglavij ‘Od table do računalniških prezentacij in nazaj’. Zanimivo je, ko ugotoviš, da ob vsem, kar je dandanes na razpolago, polna predavalnica popolnoma utihne samo, ko se po njej razlegajo besede, ki so v enem poglavju zapisane tudi v tej knjigi. Če imaš ta privilegij, seveda. Takoj, ko je možno, knjigo tudi naročiš in v njej je samo še več tistega, kar vzbudi zanimanje. To je to. Tako preprosto po eni strani in tako zapleteno po drugi strani. Kot življenje samo. Neverjetno in neznansko očarljivo.
Objavljeno: 20.10.2023 10:45:10
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:54:05
“Moja učna faza je bila precej daljša in počasnejša. Kljub temu dozorevam in zdaj vem, da to, kar sem se naučila in spoznala, lahko in moram vračati. Zdaj sem vedno on assignment in izkušnje delim v člankih, knjigah, filmih ali na predavanjih tako z mladimi kot naravovarstveno izkušenimi starejšimi ali celo z bolj zahtevnimi nenaravoslovci. Z veseljem grem k Lii Nur v vrtec, saj se tam tudi sama veliko naučim. Po mojem vodilu, da ni pretežkih tem, sem otrokom želela predstaviti evolucijo človeka. Začeli smo s starši in vprašanjem, ali ti imajo starše. Vprašanje je na lestvici od ena do deset med lažjimi in večina pravilno odgovori. ‘Ali imajo tudi starši starše?’ je že precej bolj zapleteno in pravilnih odgovorov je le še nekaj. Verjetno bo pravilnih odgovorov na to vprašanje že v bližnji prihodnosti več, saj je bilo v naši mladosti skoraj nepredstavljivo, da bi poznali svoje prastarše, s podaljševanjem življenjske dobe pa postaja to prej pravilo, kakor izjema. Na moje vprašanje o starših za še eno generacijo dlje v preteklost pa je odgovor najbolj zagrizenega nadobudneža hiter in jasen: ‘Ne. Ti so pa izumrli, skupaj z dinozavri.’. Moje deljenje izkušenj je že pravo poslanstvo. Ne le zato, da bi ljudje videli, kako pomemben in zanimiv poklic imam ali kam gre davkoplačevalski denar za raziskave, kakor nam po novem narekujejo navodila za pisanje projektov. To počnem predvsem zato, da ljudem skozi svoje oče pokažem, kako lep je naš svet, kako malo o njem vemo in da če se zanj ne bomo borili, večine tega, česar še ne vemo, ne bomo nikoli izvedeli.” (str. 375-376)