Zoo
Žanr | psihološki roman, socialnorealistični roman |
Narodnost | slovenska literatura |
Kraj in leto izida | Celovec, 2005 |
Založba | Mohorjeva |
Ključne besede | Odraščanje, Prestopništvo, Smisel, Življenje |
Fino, ko mi bo dolgčas, se bom z balkona metala na dvorišče in nazaj." (str. 95)
Zmeden, nemočen, neveden je človek, ki se išče v življenju. Postavljati meje, odrasti, je največji problem na poti v odraslost. Najstnica Ruby je gimnazijka, ki rada izziva življenje. Živi v enostarševski družini z mamo Dano, s katero ima prav poseben odnos. Za nekaj časa se preseli k očetu in spozna marsikaj globlje kot doslej. Odtujenost in razslojenost slovenske družbe sta prisotna ves čas. Avtorica v skoraj vsakem delu odpira različne tabuizirane teme, kot so: smrt, homoseksualnost, nasilje med vrstniki, nasilje v družini, motnje prehranjevanja, ksenofobija itd. Njeni literarni junaki prihajajo iz različnih socialnih okolij. V veliki meri uporablja notranji monolog in komentarje tretjeosebnega pripovedovalca. Da bi glavni junaki ohranili dostojanstvo v življenju, ki ni ravno s cvetjem posuto, uporabi pri glavnih likih samoironijo. Motivi so ponavljajoči se: upor, osamljenost, konflikti z odraslimi, prve ljubezenske izkušnje, revščina, nesporazum z vrstniki, pobeg od doma, kraja, družinsko nasilje, mladostniško nasilje, sovraštvo, odpor do tujcev, delikventnost, alkoholizem, prestopništvo, ksenofobija, nasilje, ločitev, prezaposlenost, odvisnost, motnje hranjenja, drugačnost) in problematični junaki. Na srečo imajo njene zgodbe navadno dober konec in pravično poravanavo, kar v realnem življenju ni vedno pričakovati.
Objavljeno: 25.05.2020 14:19:55
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:41:27
“Čakanje … ” je zamišljeno ponovil Vekoslav. “Vsi čakamo … Ob tabornih ognjih, v nebotičnikih, med čokatimi Mongoli, na severnih prostranstvih, med požgano stepo, čakajo zeleni smrekovi gozdovi in palme na jugu, vesolje čaka, čakata prostor in čas … Čakati na rojstvo. Pa na prvi zob. Pa na veselje … ” “Nikogar ne bom čakala,” ga je prekinila Dana. Sedela sem med njima na klopi. “… na veselje … na skrb … Čakati na vse, česar se moramo naučiti. Na vse, česar ne poznamo … Pa na tisto, kar da življenje. Na ono, kar si vzamemo sami … čakanje na starost … Pa na smrt in pogreb … Na rojstvo … Čakati na sodbo v imenu ljudstva … ” (str. 83)