Zrak za zajtrk
Žanr | problemski roman |
Narodnost | nemška literatura, švicarska literatura |
Kraj in leto izida | Izola, 2017 |
Založba | Grlica |
Zbirka |
Na robu |
Prevod |
Alexandra Natalie Zaleznik |
Ključne besede | Anoreksija, Dekleta, Družinski odnosi |
»Kaj si hotela reči, moj angel?« je vprašala nona iz daljave.
Serafina del svojega otroštva preživi na podeželju v okolici Rima, obdana s soncem in naravo, predvsem pa z ljubeznijo svoje italijanske none, ki jo imenuje »moj svetlolasi angel«. Serafina ni temna in suha kot njena mlajša sestra Maria, pač pa svetle polti in blond po svoji nemški materi. Ko ima Serafina deset let, se družina preseli v Nemčijo. V novo okolje se Serafina težko vživlja: z nemško babico se ne ujame, v šoli je osamljena, njen edini prijatelj je debeli sošolec Moses, s katerim sta si zelo blizu, dokler se nekaj let pozneje v Serafinin blok ne priselita sovrstnica Ernestina in njen brat Fritz, v katerega se Serafina zaljubi. Serafina je prepričana, da je nihče ne mara, ker je s svojimi 64 kg preveč debela. Začne hujšati, sočasno se zapletajo domače razmere: nona zboli in pristane v bolnici, oče v Italiji spozna drugo žensko. Serafina je obsedena s hujšanjem, zapre se vase, popusti v šoli, skrivaj jemlje odvajala in meče hrano v smeti, postopoma prekine vse stike z okoljem, postaja vse šibkejša, dokler je vrtinec anoreksije ne pripelje v bolnišnico – tehta le 37,5 kg. Iz bolnišnice pobegne, reši jo Moses. Sledi dolga terapija v kliniki za mladostnike z motnjami hranjenja. Knjiga je napisana po resničnih dogodkih.
Objavljeno: 05.07.2017 07:53:11
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:34:17
»Pobegnila sem v kopalnico, da nihče ne bi videl, kako se tresem. Kaj neki se je dogajalo z mano? Roke, noge in prsti so se mi noro tresli. Hitro sem zaklenila vrata in se usedla na tla. Niti glave nisem mogla držati pri miru.« (str. 124)
»Raka in aidsa se vsi bojijo. Zato, ker te bolezni jemljemo kot nasprotnika zelo resno. Vemo, da smo v nevarnosti. Toda pri anoreksiji je drugače. Vsak misli, da je dobro, če malo shujšamo in nihče ne more točno reči, kdaj postane težavno. In naenkrat se zadeva hitro konča.« (str. 143)